Zaimki in pridevniki so dva različna dela govora, vendar ima zaimenski pridevnik obliko zaimka, medtem ko služi funkciji pridevnika. Uporaba zaimkovnih pridevnikov je urejena z določenimi slovničnimi pravili, ki pomagajo razlikovati te pridevnike od zaimkov, ki jih posnemajo. Poleg tega lahko te pridevnike razdelimo na več pogostih podkategorij, vključno z, vendar ne omejeno na dokazne, relativne in distribucijske pridevnike.
Vsi pridevniki spreminjajo samostalnike. Besede, ki opisujejo videz, značilnosti, število ali druge identifikacijske značilnosti osebe, kraja, stvari ali ideje, so običajno pridevniki. V večini primerov v angleškem jeziku se pridevniki pojavijo neposredno pred samostalnikom, ki ga opisujejo. Pridevnik se le redko pojavi sam brez prisotnega samostalnika.
Zaimki nadomeščajo samostalnike. Običajno je v vsakdanjem angleškem govoru ali pisanju izvirni samostalnik, o katerem se razpravlja, omenjen prej v razpravi, kar zagotavlja potreben kontekst za zaimek, ki se uporablja pozneje. Zamenjava tega posebnega samostalnika z zaimkom pomaga zmanjšati ponavljanje in ustvarja bolj gladek prehod govora ali pisanja.
Zaimenski pridevnik zmanjšuje odvečnost na podoben način kot zaimek, vendar namesto da bi nadomestil ponavljajoči se samostalnik, običajno nadomesti odločilni izraz ali besedno zvezo. Na primer, namesto da bi rekli »oranžna mačka«, bi lahko rekli »ta mačka«. “Tisti” v “ta mačka” je zaimenski pridevnik. Zaimkovni pridevniki spreminjajo samostalnike tako, da določijo zadevni samostalnik, zato jih občasno imenujemo tudi določevalni pridevniki.
V večini primerov zaimenski pridevnik v uporabi spremlja samostalnik, ki ga spreminja. V stavku »To je njegova knjiga« je beseda »to« zaimek, ker deluje kot subjekt stavka in nadomešča katero koli samostalniško besedno zvezo, ki bi se nanašala na zadevno knjigo. Po drugi strani pa je v stavku »Ta knjiga je njegova« beseda »ta« zaimenski pridevnik, ker spreminja in določa predmetni samostalnik »knjiga«.
Ti pridevniki in samostalniki, ki jih spreminjajo, se morajo ujemati tudi po številu. Samostalnik ednine zahteva edninski zaimkovni pridevnik, množinski samostalnik pa množinski pridevnik. Na primer, pisanje »to pero« in »ti svinčniki« je pravilno. Pisanje “te pero” ali “ta svinčniki” je napačno.
Obstaja več podkategorij za nadaljnjo klasifikacijo zaimkovnih pridevnikov. Nakazni zaimkovni pridevniki – “ta”, “ta”, “te” in “tisti” – kažejo na dokončni predmet. Relativni zaimenski pridevniki – “kateri” in “kaj” – identificirajo predmet v odnosu do drugih predmetov. Distribucijski zaimenski pridevniki – “vsak”, “vsak”, “either” in “nither” – spreminjajo samostalnike, ki so razdeljeni ločeno in v ednini. Številni jezikoslovci uporabljajo tudi dodatne podkategorije.