Veliki premik samoglasnikov se nanaša na spremembo izgovorjave dolgih samoglasnikov v 15. stoletju, ki se je zgodila v Angliji. Po tem dogodku se je izgovorjava samoglasnikov premaknila za eno mesto. Tako je na primer “i” v srednji angleščini imel dolg zvok “e”, kot v besedi “sweet”. Nato je bil dolg zvok “i” izgovorjen tako, kot je trenutno, na primer v besedi “noč”.
Razlogi za ta premik so nekaj skrivnostnega in jezikoslovci niso mogli pojasniti, zakaj je do tega prišlo. Prvi ga je identificiral in preučil Otto Jesperson, jezikoslovec z Danske, v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju.
Večina jezikoslovcev se strinja, da se Veliki premik samoglasnika ni zgodil naenkrat, kar je razlog za ustvarjalno črkovanje številnih angleških besed. Nekateri tiskarji so pri črkovanju morda še vedno uporabljali prejšnjo izgovorjavo samoglasnikov, zaradi česar je angleščina eden najzahtevnejših jezikov za črkovanje, saj obstaja toliko izjem od pravil črkovanja.
Nekateri jezikoslovci pojasnjujejo spremembo s trditvijo, da je vladavina Anglije Francozov povzročila razočaranje nad francosko izgovorjavo samoglasnikov, ki je podobna izgovorjavi srednje angleščine. Da bi se oddaljili od predhodne francoske okupacije in vladanja, je angleški vladajoči razred morda namerno spremenil način izgovarjanja samoglasnikov, da bi odražal, da je bil njihov drug jezik. To se je nato filtriralo v nižje razrede.
Druga teorija je, da je Anglija morda imela več vplivnih ljudi z govornimi motnjami in bi se takšne napačne izgovorjave lahko kopirale v spoštovanje do nekoga z dovolj visokega ranga. Te teorije mnogi ne podpirajo, vendar kaže, da jezikoslovci poskušajo preučiti vse možne razlage za spremembo. Teorije o velikem samoglasniškem premiku so zgolj domneve, vendar se večina jezikoslovcev nagiba k prvi zgornji teoriji.
Ključne izgovorjave velikega samoglasnika so naslednje:
Srednje angleški (ME) »a« se izgovarja kot »a« v »oče«. Zgodnja moderna angleščina (EME) izgovarja dolgo »a« kot »gate«.
ME izgovarja dolgo “e” kot dolgo “a” v “vratih”. EME izgovarja dolgo »e« kot »e« v »tvitu«.
ME izgovarja dolgo “i” kot “e” v “tvitu”. EME izgovarja dolgo “i” kot “i” v “light”.
ME izgovori dolgo “o” kot “o” v “orodju”. EME izgovarja dolgo »o« kot »o« v »cilju«.
Strokovnjaki ME predlagajo, da ne obstaja višja dolga izgovorjava “u”. “Ou”, kot v trenutnem “dan”, bi dal zvok “ow”, kot v besedi “uš”. EME izgovarja “u” kot dolgo “o” v ME. Dolga izgovorjava “u” v EME je dolga “o” za “orodje” ali dolga “u” za “lutnja”.
Obstajajo naravne izjeme pri izgovorjavi, kot sta besedi »orodje« in »lutnja«. Zakaj so besede z enakim bistvenim zvokom črkovane različno, kaže na to, da Veliki premik samoglasnika zagotovo ni bil enoten in se je pojavil sčasoma. Teoretično bi lahko “orodje” razumno napisali “tule”, tako kot “mule”. Ne glede na teorijo jezikoslovci gledajo na premik kot na prednika sodobne angleške izgovorjave in tudi na to, zakaj angleški govorci črkujejo toliko besed na načine, ki s fonetičnega stališča nimajo nobenega smisla.