Nekončni člen je del stavka, ki običajno deluje kot odvisni ali podrejeni člen v njem in vključuje glagol v eni od nekaj oblik. Ta vrsta klavzule pogosto vključuje glagol v infinitivni obliki, kar lahko zahteva pomožno besedo “to”. Končnici “-ed” in “-ing” se lahko uporabita tudi za spremembo glagola v takem stavku, čeprav je v vseh teh primerih glagol še vedno funkcionalno neskončen. Od tod izvira ime »nekončna klavzula«, ker glagol v njem ni končen in ne izraža časa ali vidika.
Nekončni člen ima dva glavna elementa: to je odvisni ali podrejeni člen v stavku in glagol v njem je nekončen. Klavzula je velik del stavka, neodvisni pa so v bistvu preprosti stavki, ki lahko stojijo sami. Nekaj takega kot “Napisal je pismo” je preprost stavek in je tudi samostojna klavzula.
Odvisna klavzula je v mnogih pogledih podobna neodvisni, le da nima dovolj informacij, da bi lahko delovala sama. Zahteva neodvisno klavzulo, sicer je nepopoln stavek. Na primer, “pošlji svoji materi” je odvisna klavzula, saj nima subjekta in zato ni popoln stavek. V tem primeru je klavzula, ki ni končna, in se ji lahko pridruži prejšnji neodvisni stavek, da tvori cel stavek, kot je »Napisal je pismo, ki ga je poslal svoji materi«. To zagotavlja več informacij o dejanju pisanja; v tem primeru gre za prislov, ki opisuje namen dejanja.
Drugi pomemben element nekončne klavzule je oblika glagola v njej. Glagoli v nekončni klavzuli so običajno v neskončni obliki, ki pogosto vključuje pomožno besedo “do”, kot je “poslati” v prejšnjem primeru. Infinitivna oblika, ki pomeni isto kot »nekončna«, nima časa ali vidika. Na primer, v zgornjem stavku je »napisal« v preteklem času in je zato končen, medtem ko je »poslati« nekončen in ne izraža nobenega posebnega časa.
Glagol v nekončnem členu je lahko tudi oblika, ki ni infinitiv, običajno s pripono “-ed” ali “-ing”. Na primer, stavek »Prebudil se je iz globokega spanca, močno je kašljal« vsebuje nekončno klavzulo v obliki »Prebujen iz globokega spanca«. V tem primeru je glagol »prebujen« v obliki »-ed« in ni končen, ker v klavzuli nima subjekta. Končnico “-ing” je mogoče uporabiti tudi na skoraj enak način, na primer “Dekle je ob pogledu s stopnic začutilo nenaden val vrtoglavice.” Oba primera se začneta z odvisnimi stavki, ki temeljijo na neodvisnih stavkih, ki sledijo vejicam.