V jezikoslovju je funkcionalna obremenitev ali fonemska obremenitev obseg, v katerem določen fonem pomaga razlikovati besede med seboj v jeziku. Fonem je najmanjši del zvoka, ki pomaga prenesti pomen. Isti fonem ima lahko funkcionalno obremenitev, ki je v enem jeziku visoka, v drugem pa nizka.
Eden od načinov za razumevanje tega koncepta je, da pogledamo minimalne pare – to je dve enaki besedi, razen enega fonema. Na primer, “rub” in “rut” tvorita minimalen par, ker se izgovarjata enako, razen končnega zvoka. Če spremenite zvok /b/ v zvok /t/, spremenite pomen besede. V angleščini bo sprememba /b/ v /t/ vedno povzročila bodisi drugo besedo bodisi nesmiselno besedo. To pomeni, da sta /b/ in /t/ fonema z zelo visoko funkcionalno obremenitvijo.
Drugi fonemi niso tako pomembni pri ločevanju besed drug od drugega. Kratek zvok /i/ in kratek /e/ včasih, vendar ne vedno, razlikujeta dve besedi med seboj. Na primer, “pin” in “per” sta minimalni par. Po drugi strani pa se lahko beseda “prijatelj” izgovori z zvokom /i/ ali /e/ brez razlike ali zmede v pomenu. Ti zvoki so v nekaterih angleških narečjih celo zamenljivi, zato imajo dokaj nizko funkcionalno obremenitev.
Podobno, kateri zlog je poudarjen, včasih spremeni pomen angleške besede. “Per fect” in “perfect” sta minimalen par, ker sta enaka, razen po njunem stresu. Besedo »aluminij« pa lahko izgovorimo bodisi »lum in um« ali »lum um«. V angleščini je relativno malo minimalnih parov, ki jih določa njihov naglas, zato je stres fonem z dokaj nizko funkcionalno obremenitvijo.
Višina je še en fonem, ki ima lahko v različnih jezikih priložene različne količine pomena. V mandarinski kitajščini lahko sprememba višine ali tona besede ali zloga povzroči popolnoma drugačno, nepovezano besedo. V angleščini pa tega nikoli ni tako. Zato ima pitch visoko funkcionalno obremenitev v mandarinski kitajščini, v angleščini pa sploh nič.
Nekateri jeziki razlikujejo tudi med aspiriranim /ph/ in neaspiriranim /p/. Prehod iz enega v drugega lahko tvori drugačno besedo, zato ima funkcionalno obremenitev v jezikih, kot je hindujščina. Mnogi govorci angleškega jezika pa sploh ne slišijo razlike med tema dvema zvokoma. Ker ni angleških minimalnih parov, ki bi bili odvisni od razlike med temi zvoki, nima funkcionalne obremenitve.