Paratekst je vsako dodatno besedilo ali drugo referenčno gradivo, ki je dodano avtorjevemu objavljenemu delu. Eden najpogostejših načinov razmišljanja o tovrstnem gradivu je v obliki različnih predmetov, ki jih založniki vključijo v povprečno knjigo, kot so knjižni ovoj, notranja ali zadnja naslovnica in profil avtorja. Druge vrste tujih dodatkov na straneh knjige se prav tako štejejo za paratekst. Vsi ti elementi se štejejo za paratekst, ker so zunanji referenčni materiali, ki pomagajo pri oblikovanju natisnjenega rokopisa znotraj knjige, vendar ne neposredno prispevajo k vsebini.
Drugi primeri tovrstnega referenčnega besedila vključujejo uvode ali predgovore oseb, ki niso avtorice. Številne knjige vsebujejo ta gradiva na začetnih straneh, kjer lahko kakšen drug pisatelj ponovno potrdi avtorjevo delo, ponudi literarno kritiko ali se vključi v kakšno drugo vrsto uvoda. Kot primer tovrstnega referenčnega besedila lahko štejemo tudi opombe urednika.
Elementi paratekstnega tipa po svoji pomenski vlogi pomagajo pri orientaciji nekoga, ki bere avtorsko delo. Ključna značilnost tovrstnih zunanjih besedil je, da ne prispevajo k tej posamezni pripovedi, ki je skupna značilnost avtorske knjige. Pripoved je zgodba knjige, ki jo mnogi avtorji hranijo od prve do zadnje strani. V tej pripovedi ali zgodbi večina strokovno usposobljenih avtorjev ohranja določeno perspektivo, bodisi vsevedno perspektivo v tretji osebi bodisi perspektivo lika ali niza likov. V dokumentarni literaturi je pripoved pogosto z vidika avtorja v prvoosebni obliki.
V nasprotju s skrbno vzdrževanim avtorjevim pripovednim stališčem paratekst razbije pripoved in jo pogleda od zunaj. Poleg zgoraj omenjene uvodne vloge ima tovrstno dodatno besedilo veliko namenov. Druge vrste referenčnega besedila lahko zagotovijo bistvena dejstva in so povezana z pripovedjo, bralcu povedo o avtorjevem ozadju ali izkušnji ali kako drugače postavijo temelje za leposlovje ali dokumentarne knjige.
Te vrste referenčnih kategorij so tudi tesno povezane z drugimi. Hipotekst, ki je postal priljubljen v postmoderni analizi avtorskih del. Hipotekst, ki ga pripisujejo evropskemu pisatelju Gerardu Genetteju, je bolj nejasen sinonim za paratekst; obe besedi se nanašata na izvorno gradivo ali podoben orientacijski kontekst za besedilo, čeprav lahko nekateri akademiki vzpostavijo lastne razlike med temi izrazi.