Izraz ironija izhaja iz grške besede, ki pomeni »tisti, ki se spreneveda«. Obstajajo tri pomembne vrste: besedni, dramski in situacijski. Vsak signalizira razliko med videzom in resničnostjo.
Verbalna ironija vključuje govorne figure, v katerih to, kar je povedano, ni mišljeno. Obstaja več vrst:
Sarkazem: V sarkazmu govornik pomeni nasprotje povedanega. Recimo, da nekdo zjutraj hodi skozi vrata in upa na sonce ter najde žled in leden dež in vzklikne: “Kakšen čudovit dan!” To je sarkazem, rezultat pa je ironija, ker je nasprotje tistega, kar je dobesedno rečeno, dejansko mišljeno. Prezir v tej posebni vrsti sarkazma je do opisanega dogodka: ne gre za osebno kritiko – govorcu se gnusi slabo vreme. Ekvivokacija: V dvoumnosti govorec pove nekaj, kar je res, če ga pravilno razume, a hkrati , naredi vse, da zagotovi, da bo napačno razumljen. To govorniku omogoča, da pove resnico, vendar se izogne razkritju določenih zadev. Na primer, v Macbethu, 2. dejanje, prizor 3, ko je slišal Lennoxa, da se omenja čudne in preroške dogodke prejšnje noči, Macbeth odgovori: »Bila je huda noč«. Morda se zdi, da preprosto potrjuje Lennoxova opažanja, toda po ogledu razprav o umoru Duncana občinstvo vedo, da obstaja v Macbethovi izjavi še en pomen, ki ga Lennox ne more razumeti.
V dramski ironiji avtor, pripovedovalec ali dramatik razkrije bralcu ali občinstvu informacije o položaju lika, ki se je lik ne zaveda. Predznanja in predznanja sta dva načina, na katera lahko avtor ali dramatik to doseže; drugi način je tako, da bralcu ali občinstvu dovolite, da so priča prizorom ali situacijam, do katerih lik nima dostopa. Na primer, ko občinstvo prvič vidi Macbetha v 1. dejanju, prizoru 3 igre, ki nosi njegovo ime, in ga čarovnice pozdravijo kot Thane of Cawdor, vedo – a on ne –, da je bil Thane of Cawdor obsojen na smrti in njegov naslov je za Macbetha določil kralj Duncan. Za občinstvo se je to zgodilo v 1. dejanju, prizoru 2, toda Macbeth prejme novico pozneje, po prerokbi, kar ustvarja vrzel med tem, kar občinstvo ve, in tem, kar ve.
Situacijska ironija nastane, ko se zdi, da so utemeljena pričakovanja – bodisi lika bodisi občinstva – varna, a se ne manifestirajo; to je še en način, kako lahko videz in realnost zavijeta v protislovje. Spet se mu zdi Macbethova pot, da obdrži prestol in strmoglavi Malcolmovo trditev, gotova, saj “nobena od rojenih žensk ne bo škodovala Macbethu” in je varen, dokler “Birham les ne pride v Dunsinane” – dve zagotovili, ki mu dajeta pošteno gotovost uspeha. Izkazalo se je, da sta obe obljubi dvoumni in njegov uspeh nikakor ni zagotovljen. V zadnjih prizorih predstave se Macbethova pričakovanja ovržejo in ubijejo ga.
Čeprav je ironija dobro uveljavljena v literaturi in likovni umetnosti, je tudi glavna sestavina številnih oblik pop kulture. Eden izjemen primer tega je fikcija o superjunakih, bodisi v stripih bodisi v filmih, ki jo vedno znova uporabljajo za zasukanje zapleta in ustvarjanje privlačnih in dramatičnih situacij. Film Batman iz leta 1989 je zgled v pop kulturi. V tem filmu je odločitev Brucea Waynesa za boj proti kriminalu neposredna posledica umora njegovih staršev, ko je bil mlad. Morilca, takrat dvobitnega razbojnika, je Batman pozneje med ropom kemične tovarne potisnil v kad s kislino. Po plastični operaciji in okrevanju po kislih opeklinah se dvojni razbojnik znova predstavi kot eden največjih Batmanovih nasprotnikov, Joker. Ironija, da je vsak od teh dveh likov dejansko odgovoren za ustvarjanje svojega sovražnika, vodi do temnih, privlačnih zapletov.