Zmota sklepanja je v bistvu napaka v argumentu, ki ga nekdo poda na podlagi logične strukture samega argumenta. Obstaja veliko različnih vrst zmot sklepanja, saj je to velika kategorija, ki se pogosto uporablja za označevanje, da zmota obstaja kot funkcija logike v samem argumentu. Običajni primeri te vrste zmote vključujejo zastavljanje vprašanja, posploševanja in zmote na spolzkih pobočjih. Zmota sklepanja je lahko sestavljena tudi iz številnih drugih zmot, vključno z argumentom o slamnatem človeku in napadi ali argumenti ad hominem.
Imenuje se tudi neformalna zmota, zmota sklepanja se pojavi v neformalni logiki, ki uporablja strukturne koncepte namesto matematičnih formul, da ugotovi moč argumenta. Ta vrsta zmote se običajno pojavi, ker je nek vidik logike v argumentu sam po sebi napačen, zato se argument nato šteje za šibek ali nepodprt. Takšno napačno razmišljanje ne pomeni, da je poanta, ki jo oseba poskuša povedati, resnična ali napačna, ampak le kaže na moč samega argumenta in na to, kako dobro je podprt.
Obstaja veliko različnih načinov, na katere je mogoče ustvariti zmoto sklepanja, na primer zastavljanje vprašanja. Poznano tudi kot krožna logika, do postavljanja vprašanja pride, ko nekdo uporabi idejo, ki jo podpira, kot podporo za sam argument. Primer bi bila izjava: »Vlom je napačen, ker je kraja nemoralna«, ker oseba, ki poda izjavo, uporablja to, kar poskuša dokazati kot dokaz.
Posplošitve in zmote na spolzkih pobočjih se pogosto pojavijo, ko nekdo poskuša uporabiti podatke za podporo argumentu na napačen način. Do posploševanja običajno pride, ko ima nekdo majhno količino informacij ali majhen vzorec populacije in te informacije ekstrapolira v veliko večji kontekst, kot je primerno. Spolzka pobočja se običajno zgodijo, ko nekdo ustvari vzročno zvezo med dvema idejama ali dogodkoma, ki nista neposredno povezana z nobenimi dokazljivimi podatki ali logičnimi argumenti.
Druge pogoste vrste zmote sklepanja vključujejo argument slamnatega človeka. Ta zmota se pojavi, ko nekdo napade šibek ali nepomemben vidik argumenta, ki ga je podal nekdo drug, in ne dejansko bistvo argumenta samega. Na primer, če je nekdo rekel, da mora biti orožje zakonito, da se ljudje zaščitijo, potem bi lahko bil argument iz slamnatega človeka v obliki: »Kriminalci uporabljajo orožje za ubijanje drugih, zato je orožje nevarno in bi moralo biti nezakonito.« Ta argument ne obravnava dejanske izjave prve osebe, zato je zmoten in ne krepi položaja druge osebe.
Takšni argumenti so podobni drugi vrsti zmote sklepanja, znani kot napad ali argument ad hominem. Ta vrsta napada želi diskreditirati osebo, ki se prepira, namesto da bi obravnavala sam argument. Če se je obsojeni zločinec zavzemal za milejše kazni za ljudi, obsojene zaradi posedovanja mamil, bi lahko nekdo, ki nasprotuje tej zamisli, opozoril na karakterne pomanjkljivosti obsojenega zločinca, namesto da bi obravnaval dejanske zasluge ali pomanjkljivosti njegovih ali njenih idej.