Klasična teologija se najpogosteje uporablja za opis verskih prepričanj in naukov, ki so bili tradicionalno povezani z glavnim krščanstvom v zahodnem svetu in jih številne krščanske cerkve in teologi obravnavajo kot avtoritativne. Tako kot druge teologije tudi klasična teologija vsebuje sistematičen niz prepričanj in argumentov o verskih vprašanjih, kot je narava Boga. Izraz se včasih uporablja tudi v zvezi z judovstvom in islamom za sklicevanje na tradicionalna temeljna prepričanja teh religij, vendar v zahodnem kontekstu “klasična teologija” brez dodatnih modifikatorjev običajno pomeni tradicionalno krščansko teologijo.
Izraz »klasična teologija« je bil večinoma opredeljen v prvih nekaj stoletjih krščanstva s pomočjo škofovskih svetov, kot je koncil v Niceji leta 324 našega štetja, in spisi zgodnjekrščanskih teologov, kot so sveti Ambrož Milanski, sveti Avguštin Hiponski in sv. Irenej Lyonski. Pomembni kasnejši teologi v tej miselni šoli so sveti Tomaž Akvinski in sveti Anselm iz Canterburyja. Ostaja izjemno pomemben v krščanstvu v današnjem svetu in je glavni vpliv na doktrine, ki so jih sprejele pravoslavna in katoliška cerkev ter večina večjih protestantskih veroizpovedi.
Klasična teologija pojmuje Boga kot popolno bitje, ki je vsemogočno, vsevedno in vsedobrohotno. Bog velja za večnega, kar pomeni, da je vedno obstajal in da nima začetka v času. Za razliko od ustvarjenih entitet, kot so ljudje ali vesolje kot celota, njegovega obstoja ne povzroča nič drugega, lastnost, imenovana aseity. Ker je Bog v klasični teologiji tako popoln in ni povzročen ali odvisen od česar koli drugega, je večno nespremenljiv ali nespremenljiv.
Klasični pogled vidi Boga tudi kot nujno bitje, kar pomeni, da je Bog bitje, ki ne bi moglo ne obstajati; ni možnega sveta, v katerem ne bi obstajal Bog. To razlikuje Božji obstoj od naključnega obstoja ustvarjenih bitij, kot so ljudje, ker je obstoj katerega koli posebnega bitja ali bitij, razen Boga, posledica določenega niza okoliščin, ki bi lahko bile drugače. Vse, kar obstaja, razen Boga, velja za odvisno od Boga, kot edinega potrebnega in neustvarjenega bitja za svoj obstoj.
Božja neodvisnost od zunanje vzročnosti se prav tako običajno razume kot nesprejemljiv, kar pomeni, da ne doživlja občutkov, kot so užitek ali bolečina zaradi dejanj drugih bitij. Teologi, ki zagovarjajo to stališče, trdijo, da svetopisemske omembe, da je Bog jezen, zadovoljen ali podobno, niso mišljene dobesedno, veliko tako, da se sklicevanje na Božjo roko ali prestol ne nanaša na fizične dele telesa ali dobesedni stol, na katerem Bog sedi. . Namesto tega se obravnavajo kot metafore za stvari, ki presegajo človeško razumevanje, in ne kot opis Boga, ki doživlja spreminjajoča se čustvena stanja, ki jih povzročajo zunanji dogodki, kot to počne človek.
Klasična krščanska teologija obravnava Boga kot eno samo bitje, ki je trojica treh enakih oseb, imenovanih Oče, Sin in Sveti Duh. Verjame se, da so te osebe ločene in vendar združene kot eno bitje, pri čemer imajo vse tri osebe enake božanske lastnosti, opisane zgoraj. Vsi trije so popolni, vsemogočni in večni. Natančna narava trojstva je bila eno najbolj kontroverznih teoloških vprašanj v zgodovini krščanstva. Alternativni pogledi vključujejo unitarizem, prepričanje, da je Bog ena sama oseba, in modalizem, prepričanje, da so osebe, ki sestavljajo trojstvo, vse enako božanske, vendar so vidiki, manifestacije ali načini Boga namesto diskretnih oseb. V mormonski veri velja, da trojica niso le tri osebe, ampak tri različna bitja, ki so združena v namenu, vendar so ločene entitete.
Jezus Kristus je v klasičnem pogledu utelešenje Boga Sina, ki je imel v eni osebi združeno tako popolnoma človeško kot popolnoma božansko naravo. Verjame se, da sta njegovo trpljenje in smrt zaradi križanja služila kot odkupna daritev za človeški greh in je ljudem omogočila odrešitev in spravo z Bogom. Jezus je med križanjem lahko trpel, ker je imel popolnoma človeško naravo, čeprav je njegova božanska narava ostala neprehodna. Zgodovinsko pomembni tekmeci tega pogleda vključujejo arijanizem, prepričanje, da je bil Jezus božanski, a ustvarjeno bitje, ki je podrejeno Bogu Očetu in ne sovečno z njim, in monofizitizem, prepričanje, da je imel Jezus človeško telo le eno božanska narava.