Metakognicija je proces, s katerim se posameznik zaveda svojih možganskih procesov, ki se pojavljajo med učenjem. Z drugimi besedami, metakognicija je razmišljanje o razmišljanju. Lahko ga opišemo tudi kot poznavanje znanja. Cilj uporabe metakognitivnih strategij je narediti človekovo razmišljanje vidno sebi in drugim ter doseči učne rezultate.
Teorijo metakognicije običajno pripisujejo JH Flavellu, ki je prvi izraz skoval leta 1979. V zadnjih letih se strategije metakognicije vse bolj uporabljajo v razrednem okolju. Z uporabo vidnega mišljenja lahko metakognicija pomaga učencem in učiteljem pri reševanju projektov, pristopu k branju in dokončanju nalog po učnem načrtu.
Osnovno načelo metakognicije je, da bo posameznik z razumevanjem, kaj misli med učenjem, lahko osredotočil svoje prednosti in izboljšal svoje slabosti, ko se loteva projekta, naloge ali besedila. Kognicijo lahko opišemo kot zavedanje znanja, medtem ko je metakognicija daljnosežna tema, ki vključuje uporabo tega znanja, pa tudi uporabo strategij, ko kognitivni procesi ne služijo učencu pri dokončanju naloge.
Veliko dobrih študentov uporablja metakognitivne strategije naravno; za druge je to proces, ki se ga je treba naučiti. Študenti, ki uporabljajo metakognitivne strategije, kot so ozaveščanje, samoregulacija in ponovno osredotočanje, so boljši od tistih, ki jih ne uporabljajo.
Eden glavnih elementov prakse metakognicije je izogibanje motenju. Ko se posameznik zaveda sposobnosti uma, da se zlahka odvrne od naloge zaradi zunanjega okolja, lahko ponovno usposobi možgane, da prepoznajo prekinitev, in se nato ponovno osredotoči na nalogo, ki je pri roki.
Drug pomemben del metakognicije je uporaba učnih strategij, kot so napovedovanje pričakovanih rezultatov, preverjanje dejstev, prepoznavanje pomembnih komponent in ponovno branje za razumevanje. To lahko vključuje predogled besedila ali naloge, razčlenitev delov eksperimenta, raziskovanje neznanih izrazov ali integracijo prejšnjega znanja z novimi informacijami.
Eden od načinov, kako učitelji in učenci dosežejo to razumevanje notranjega dela možganov, je metakognitivni pogovor. To vključuje tako učitelje kot učence, da se zavedajo svojega lastnega miselnega procesa in nato o teh notranjih procesih govorijo na glas. Inštruktor lahko na primer deluje kot model pri reševanju posebej težkega besedila, tako da učencem pokaže, kako bi se z metakognitivnimi strategijami lotil branja. Verbalizacija teh notranjih možganskih operacij jih omogoči študentom, ki lahko nato strategije uporabijo pri lastnem učenju. Da bi ustvarili okolje, v katerem se delijo strategije in veščine za izpolnjevanje ciljev, se lahko učenci med seboj tudi na glas pogovarjajo o svojih metakognitivnih funkcijah.