Vrste vojne poezije so odvisne od perspektive ljudi, ki jo pišejo. Obstaja domoljubna poezija, ki počasti žrtvovanje in pogum vojakov, ki se borijo za svojo državo. Protivojna poezija v vojni ne vidi slave, ampak le uničenje in trpljenje. Poezijo priče pišejo tisti, ki izkusijo posledice vojne na lastni koži, niso pa udeleženci bojev. Poezija vojakov opisuje izkušnjo bojevanja v vojni.
Domoljubna poezija slavi in časti vojake, ki se borijo in pogosto umrejo v obrambi svoje države. Njegov namen je dati dostojanstvo in pomen njihovim žrtvam. Vojake je treba počastiti, ker svojim rojakom prinašajo varnost in mir. Angleški pesnik Rupert Brooke je v svojem sonetu »Mir« iz prve svetovne vojne zapisal, da padli vojak za seboj pušča »Neprekinjeno slavo, zbrani sijaj,/Širino, sijoč mir pod nočjo«.
Vojno poezijo, ki govori proti nasilju katere koli vrste, so pisali pesniki po vsem svetu v vseh obdobjih. Pogosto ima za temo iluzijo slave in zmage. Kitajski pesnik Li Po iz 8. stoletja je v “Borbah južno od zidu” zapisal, da “Modri ljudje vedo, da zmagati/ni bolje v vojni kot izgubiti.” Leta 1899 je ameriški pesnik Stephen Crane napisal grenko in ironično “Vojna je prijazna”. Pesem izjavlja: “Velik je bojni bog, velik in njegovo kraljestvo – / polje, kjer leži tisoč trupel.”
Druga vojna poezija je poezija prič vojne. Med njimi so civilni ujetniki koncentracijskih taborišč in taborišč za interniranje. Vojno doživljajo kot eno od njenih žrtev. V pesmi »Ne bomo nikoli pozabili – Auschwitz« preživeli holokavst Alexander Kimel piše o svojem odkritju plinskih komor. “Kasneje otroci postanejo togi od smrti/Ljudje postanejo zvit bremen/Iz prepletenih udov in glav, zlepljenih s krvjo.” Večino poezije o ameriških taboriščih za interniranje v drugi svetovni vojni so napisali japonski otroci.
Vojna poezija vojaka opisuje, kako je biti v vojni. Vojaki v vojni, ne glede na to, katero državo zastopajo, v svojih pesmih izražajo globoko vez ljubezni do svojih tovarišev. V “Kos neba brez bomb” vietnamski pesnik Lam Thi My Da piše o tovarišu, ubitem v ameriškem bombnem napadu. “Na pust grob smo položili kamenje in dodali svojo ljubezen naraščajočemu kupu kamna.” V pesmi “Kje so moji bratje?” Ameriški pesnik Steve Newton išče svoje tovariše. Kitica iz pesmi nakazuje, kje jih najde veliko. “Kam so šli moji bratje?/Včasih jih vidim na kamnitem polju/ali na zidu.”