Nepravilni samostalnik je samostalnik, ki ne sledi oblikam, ki so splošno sprejete za samostalnike v tem jeziku. Najpogostejša oblika nepravilnosti v angleščini je množinska oblika, v drugih jezikih pa lahko nepravilnost vključuje morfološke spremembe, kot so spol, svojevrstne samostalniške oblike in nepravilne sklone. Vsak nepravilni samostalnik lahko sledi svojemu nastavljenemu vzorcu sprememb ali ima morfološke spremembe, ki so edinstvene za to eno besedo.
Najpogostejši razlog, da samostalnik prevzame nepravilno obliko, je, ker je bil vključen v jezik iz drugega jezika. V takih primerih je besedi dovolilo, da obdrži prvotne oblike, namesto da bi samostalnik prilagodil oblikam jezika. Dober primer tega je samostalnik ‘datum.’ Datum je edninska beseda, ki pomeni “informacije” iz latinščine. Množinska oblika ‘datum’ ni ‘datums’ na običajen angleški način, ampak ‘data’, ki je običajna latinska množinska oblika.
S to idejo je povezana združitev narečij v nacionalni jezik. Če ponovno vzamemo za primer angleščino, je množina ‘s’ postala izbira množine za samostalnike, vendar so se v preteklih časih uporabljale druge množine, kot sta ‘en’ in ‘eth’, pri čemer so ostali nepravilni samostalniki, kot je ‘child’, ki ima množinsko obliko “otroci”. Te se pojavijo, ko iz kakršnega koli razloga jezik ne spremeni množinske oblike besede iz ene v drugo.
Drug razlog za nepravilnost je, da redna sprememba samostalniške oblike, bodisi glede na spol ali število, spremeni besedo v obliko, ki ne zveni pravilno ali je beseda težko izgovorljiva. To bi lahko pojasnilo, zakaj obstajata ena ovca in dve ovci in ne dve ovci.
Druga nepravilnost v angleških samostalnikih je posesivna. Običajni prisvoj samostalniku doda apostrof in ‘s’. Tako na primer ustvarite »dirigentsko palico«. Ko se beseda konča z ‘s’, kot je ‘popis’ in ko so v igri samostalniki v množini, pride do nepravilnosti pri obravnavanju besede. Nekateri dodajo samo apostrof končnim ‘s’, medtem ko drugi sledijo redni obliki in dodajo tako apostrof kot ‘s.’ To pomeni, da bi Charles imel nekaj, kar bi lahko postalo Charlesovo ali Charlesovo, odvisno od pisca.
Nepravilni samostalnik v latinščini je tisti, pri katerem nepravilnost samostalnikov ni omejena na število in iz nekega ali drugačnega razloga ne sodi v obstoječih pet kategorij sklanjanja. Teh prvotnih pet kategorij je razdeljenih po besedni končnici izvirnega debla. Obstaja več razlogov, zakaj se to lahko zgodi. Nekatere besede se bodo na primer zmanjšale samo v ednini ali samo v množini. Te so nepravilne, ker nekatere oblike besede preprosto ne obstajajo.
Latinščina ima tudi šest samostalnikov, ki se sploh ne sklanjajo. Prve tri so ‘fas’, kar pomeni usoda, ‘instar’, kar pomeni podobnost, in ‘mane’, kar pomeni jutro. ‘Nefas,’ kar pomeni gnusoba, ‘nihil’, kar pomeni nič, in ‘secus’, kar pomeni koitus, so druga tri. Vsak je nepravilen samostalnik, ker je na voljo samo v nominativu in tožilniku edninske oblike.
V latinščini je mogoče tudi, da beseda postane nepravilen samostalnik, ker je heterogena. To pomeni, da samostalnik nima določenega slovničnega spola in da se bo končnica samostalniškega debla spremenila. To torej spremeni sklanjatev samostalnika glede na spol, ki mu je pripisan. Nekateri samostalniki spremenijo tudi spol, ko se premaknejo iz oblike ednine v obliko množine, medtem ko bodo drugi spremenili pomen, če jih dajo v množino.
Nepravilni samostalniki v madžarščini se spreminjajo, ker imajo nekateri samostalniki debla, ki spreminjajo pripone, ki so jim pripisane, ko se sklanjajo. Druga stebla se bodo spremenila glede na pripono, ki se nanjo uporabi. Na primer, madžarska beseda za jagodo je ‘eper’. Če se pripona, ki se doda, začne s soglasnikom, potem je deblo nespremenjeno, če pa se pripona začne z samoglasnikom, se končni samoglasnik debla izbriše sam. Množinska oblika ‘eper’ je torej ‘eprek’ in ne ‘eperek’.