Slovnična kategorija organizira slovnične funkcije v različne kategorije. Funkcije lahko vplivajo na besede na različne načine zaradi njihove raznolike morfologije, vendar opravljajo enako osnovno slovnično funkcijo. V jezikoslovju je skupno 20 slovničnih funkcij; vsi jeziki nimajo vseh teh funkcij in se pogosto kažejo na različne načine. Takšne funkcije vključujejo čas, množino, čas in spol.
Slovnica je izraz za strukturna pravila, ki urejajo jezik. Takšna pravila so razložena v učbenikih in slovnicah in jih poučujejo novi učenci jezikov, vendar jih materni govorci razumejo instinktivno. Uporaba in pomen slovnice sta v angleški jezik prišla relativno pozno. Od leta 1066 do 15. stoletja je bil jezik nižjih slojev, slovnična teorija pa se je zanj uporabljala šele v 17. stoletju. Angleško slovnico je od takrat navdihnila predvsem latinska slovnica, kar je povzročilo težave, kot je razcepljeni infinitiv.
Prva slovnična kategorija je animacija. Živost se uporablja za označevanje, ali je samostalnik živ ali neživ. Pogosto vpliva na glagol, uporabljen s samostalnikom. Slovnična kategorija vidika dodaja poseben ali splošen občutek za čas in je povezana s časom, vendar se od njega razlikuje.
Primer označuje, ali je samostalnik subjekt, predmet ali posestnik v stavku. Kluzivnost označuje, ali je prvoosebni zaimek, kot je ‘mi’, vključujoč ali izključujoč. Na primer, jeziki z cluzivnostjo lahko razlikujejo med mi, ki pomenimo ‘vsi’ in mi pomenimo ‘nas, ne pa vi’. Slovnična kategorija določnosti pove bralcu/poslušalcu, kako določeno je dejanje ali ne. Na primer, razlikuje med »sem poslušal pesem« in »sem poslušal pesem«.
Stopnja primerjave ureja tri glavne vrste pridevnikov in prislovov. Te so razdeljene na pozitivne, primerjalne in presežne, kot so »veliki«, »večji« in »največji«. Dokaznost kaže, ali stavek temelji na dokazih ali ne, in če je, v kolikšni meri. Fokus povezuje informacije v enem stavku z informacijami, danimi prej.
Spol se v različnih jezikih uporablja za označevanje spola govorca, subjekta ali predmeta s spreminjanjem samostalnikov, pridevnikov in glagolov. Včasih je bil prisoten v stari angleščini, vendar je izginil iz sodobne angleščine. Slovnična kategorija mirativnost se v nekaterih jezikih uporablja za označevanje presenečenja v stavku z uporabo dovolj ali drugih kazalnikov namesto klicajev in intonacije.
Modalnost omogoča govorcu ali bralcu, da analizira stavek z uporabo pomožnih glagolov in prislovov. Glagoli signalizirajo razpoloženja, ustvarjena z modalnostjo s spremembami iz slovnične kategorije, imenovane razpoloženje. Razred samostalnikov organizira samostalnike bodisi po pomenu bodisi po morfoloških vidikih. Oseba določa uporabo zaimkov in zato vpliva na glagolske in samostalniške oblike.
Polarnost je slovnična kategorija, ki razlikuje med pozitivnimi in negativnimi vidiki. V angleščini je negativ prikazan kot “ne”, na primer “Dave ne igra tenisa.” Tema določa, o čem govori stavek, in je običajno povezana s predmetom stavka ali stavka. Prehodnost dokazuje razliko med prehodnimi in neprehodnimi glagoli. Končna slovnična kategorija je glas, ki strukturira razmerje med glagolom ter osebkom in predmetom stavka.