Introjekcija je izraz, ki ga je prvič uporabil Sigmund Freud, da bi opisal, kako posameznik ustvarja in ločuje vidike svoje osebnosti. Zlasti, ko oseba introjecira ali gre skozi proces introjekcije, na splošno ustvari superego, vladajočo moralno silo ali vest, ki pomaga obdržati id (aspekt jaza, ki išče užitke) na strani. Ego je zavestna oseba, ki jo včasih trga id ali superego in mora izbirati na podlagi želja obeh. Z drugimi besedami, ego je posrednik med dvema vidikoma jaza, ki pogosto postavljata diametralno nasprotna stališča o tem, kaj misliti, kaj storiti in kako biti.
To bi lahko bolje razumeli laično, če pomislite na risanke ali film Živalska hiša, kjer ima lik na vsaki rami angel in hudič. Hudič je id, angelski superego in ego, lik, ujet med nasprotujočimi si stališči. Freud je mislil, da otroci in celo odrasli uporabljajo proces introjekcije za ustvarjanje te ločnice, zlasti pa za ustvarjanje »angela na tvoji rami«, ki pomaga ublažiti nasprotnega hudiča.
Po Freudu se otroci vnašajo skozi ponotranjenje idej ali konceptov avtoritetnih osebnosti, pogosto staršev. Zato se pravila in moralne meje, ki jih postavlja otrok, ponotranjijo iz tega, kar se otrok nauči od staršev ali skrbnikov. V zgodnjih letih šolanja na primer introjekcija ni popolna in staršem lahko rečemo, da se otrok ni povsem naučil »samoupravljati«. To sploh ni nenavadno. To samo pomeni, da niso popolnoma absorbirali moralnega kodeksa in načinov vedenja, ki jih izražajo ljudje okoli njih. V šolskem okolju so tudi nasprotujoča si sporočila, saj lahko vpliv vrstnikov povzroči ponotranjenje zelo različnih sistemov vrednot, kot bi si jih želeli starši ali šola.
Mnogi psihologi vidijo introjekcijo tudi kot obrambni mehanizem, še posebej, ko se morajo otroci naučiti ravnati s starši ali skrbniki, ki niso vedno na voljo. Z nezavednim vsrkavanjem staršev v miselni proces je, kot da so starši tam, ko jih ni. Avtoriteta staršev ostaja, njihova prisotnost pa se nezavedno čuti skozi introjekcijo. Otroci lahko del tega pokažejo tudi, ko se naučijo obstojnosti predmeta, da je nekaj tam, tudi ko je skrito. Na nek način lahko obstojnost objekta pomaga majhnim otrokom narediti preskok k introjekciji, tako da se vedno čuti občutek, da starši še naprej obstajajo, ne glede na to, ali jih vidimo ali ne.
Introjekcija je lahko pozitivna ali negativna, odvisno od tega, katere vidike otrok ali celo odrasla oseba absorbira od drugih. Otrok z negativnimi starši je lahko odrasel, ki se nenehno počuti krivega, tudi če ne dela nič narobe. Zelo težko je priti do vira te krivde, saj je nezavedno zasnovana, in veliko dela je treba opraviti v terapiji, da bi dosegli nezavedna temeljna prepričanja, zaradi katerih oseba misli, da dela vse narobe ali se ne obnaša, kot bi se moral. . Samokritičnost lahko prevzame vlogo in ustvari osebo, ki jo vodi superego.
Pozitivna introjekcija pomaga človeku pri soočanju z ločitvami, tudi z izgubo staršev. Mnogi ljudje menijo, da so izgubljeni ljubljeni v nekem smislu še vedno »tam«. Do neke mere je to mogoče razložiti z introjekcijo ali absorpcijo vidikov te osebe v sebe. Odrasli imajo morda izkušnjo, da rečejo nekaj, kar zveni, »tako kot njihova mati« ali kot njihov oče. To je zato, ker je po Freudu otrok do neke mere absorbiral osebnost matere ali očeta in je tako, kot da bi mama ali oče vodila tvoje misli. Spet to morda ni slabo, je pa veliko odvisno od tega, kaj je bilo nezavedno ponotranjeno. Tudi dobri starši lahko občasno naredijo strašne napake in včasih so te napake tiste, ki najbolj vplivajo na otrokovo nezavedno jaz, ne pa velikokrat, ko je starš dobro opravil svoje delo.
Prednost razmišljanja o negativni introjekciji je, da se s terapijo lahko znebite negativnih ponotranjenj, ki so vam ustvarile veliko nesrečo. Čeprav je bila Freudova metoda tista, pri kateri so pacienti razkrili izkušnje iz otroštva in jih razložili, da bi razumeli njihove korenine, je danes pogostejša analitična metoda kognitivno vedenjska terapija (CBT). Cilj tega je v podobni smeri: razkriti temeljna prepričanja, ki povzročajo depresijo in anksioznost, analizirati, kako spodbujajo vedenje, in ta prepričanja postopoma nadomestiti z bolj pozitivnimi metodami razmišljanja o sebi. Na nek način cilj CBT ustvarja metodo pozitivne introjekcije, novo ponotranjenje bolj pozitivnega sklopa prepričanj.