Protiteza nečesa je njegovo nasprotje. V jezikoslovju je neposreden kontrast podoben antonimu. Uporablja se tudi za pomen nasprotnega položaja ali nasprotne pozicije v diskurzu. Antiteza se uporablja v splošnem pomenu, da rečemo, da je nekaj ali nekdo nasprotje nečesa drugega; “Bil je nasprotje vsemu, za kar se je zavzemala.”
Antiteza se v literaturi uporablja za prikaz dveh nasprotij. To je običajno v obliki dveh likov z nasprotnimi osebnostmi, lahko pa se uporabi tudi za kraje in predmete. V romanih s poenostavljenimi liki, ki jih včasih imenujemo dvodimenzionalni liki, je to lahko preprosta uporaba arhetipov dobrega in zla.
“Gospodar prstanov” JRR Tolkiena je dober primer kompleksnejših antiteznih likov. Obstaja več nasprotnih parov, vključno z Vilinom Legolasom in Škratom Gimlijem ter parom dobrega in slabega čarovnika Gandalfa in Sarumana. Posebej je omembe vreden en par: Theoden, kralj Rohana, in Denethor, visoki upravitelj Gondorja. Oba lika vidita svojo končno pogubo in nesmiselnost boja proti njej, a oba reagirata na različne načine. Theoden najde pogum v pogubi in se na anglo-nordijski način odloči za boj proti pogubi ne glede na verjetnost zmage, medtem ko se Denethor pogubi vda in se ubije.
Če bi bila moža, Theoden in Denethor, učenjaka, bi se prepirala glede nečije reakcije na pogubo. Antiteza se pojavi, ko je podan popolnoma utemeljen, a nasproten argument, ki nasprotuje drugemu popolnoma utemeljenemu argumentu. Ta izmenjava stališč se imenuje Hegelova dialektika, poimenovana po Georgu Wilhelmu Friedrichu Heglu.
V takšni heglovski dialektiki je antiteza intelektualni napad na tezo nekoga, retorika pa zagovor te teze. Gre za dvosmerni proces. Hegel je tudi napačno povezan s trismernim procesom intelektualnega diskurza. V sistemu, ki ga je orisal Heinrich Moritz Chalybaus, je prvi element teza, drugi antiteza in končni element sinteza. V končnem elementu je doseženo nekakšno soglasje med tezo in antitezo.
Antiteza se že dolgo uporablja tudi v retoriki. V čisti retoriki, ki ni del Chalybaus-Hegelovega sistema, jo govornik uporablja za predlaganje argumenta in njegovega nasprotja. Uporablja se lahko tudi za navdih, kot je poziv k svobodi ali smrti. Uporaba nasprotja poudarja privlačnost predloga.