Sociologija otroštva je podpodročje sociologije, ki se je razvilo v poznem 20. stoletju. Skuša opredeliti naravo otroštva in njegov odnos do družbe kot celote. Odnosi, ki vključujejo otroke, otrokove pravice ter biološke in kulturne vidike otroštva, so vse predmet raziskovanja v okviru sociologije otroštva.
Sociologi se med raziskovanjem otrok razlikujejo po vrstah odnosov, ki jih preučujejo. Nekateri raziskovalci se osredotočajo na interakcije med otroki in odraslimi, zaradi česar je sociologija otroštva v veliki meri del sociologije družine. Drugi se osredotočajo na odnose otrok med seboj in na načine, kako ti odnosi tvorijo lastne subkulture.
Nekateri modeli sociologije otroštva opisujejo otroštvo kot povsem družbeno konstrukcijo, ne pa kot univerzalni pojav ali biološko nujnost. Raziskovalci, ki branijo ta model ali delajo po tem modelu, lahko nasprotujejo diskurzom o otroštvu v različnih družbah. Njihovi rezultati pogosto izpodbijajo zahodno predstavo o otroštvu kot srečnem, zaščitenem obdobju razvoja.
Pred osemdesetimi leti so na otroštvo gledali predvsem skozi leče socializacije in razvojne psihologije. V razvojni psihologiji se otroci večinoma obravnavajo kot pasivna bitja, ki se razvijajo po bolj ali manj biološko določeni poti. Socializacijske teorije gledajo na otroke kot na pasivne receptorje kulture, ki še niso povsem socializirani.
Od poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja pa so sociologi začeli razvijati alternativne teorije otroštva, ki opisujejo otroke kot dejavno udeležene v lastnem razvoju. Ta sposobnost izbire je znana kot posredovanje na širšem področju sociologije. Otroška agencija je predmet številnih razprav v sodobni sociologiji raziskav otroštva.
Iz teh in drugih nasprotujočih si mnenj o naravi otroštva lahko izhajajo različna pojmovanja otrokovih pravic. Zamisel, da je otroštvo konstrukt in ne nujno dejstvo, po mnenju nekaterih raziskovalcev zanika, da bi otrokom morali dati zaščiten status v družbi. Ti sociologi verjetno gledajo na otroke kot na manjšinsko skupino, ki nima moči ali zmožnosti nadzora nad večino vidikov kakovosti svojega življenja in bi zato morala biti deležna posebne zaščite.