Kdor je kdaj slučajno jedel trpotec namesto banan, najverjetneje ne bo imel težav z ločitvijo plodov. Če so banane sladica, bi bil trpotec pire krompir. Po videzu so zelo podobni svojim slajšim bratrancem iz banan, vendar so po konsistenci veliko bolj škrobni in po okusu nežnejše. Sadje raste v istih tropskih regijah kot banane, vendar se ne uporabljajo za iste kulinarične namene.
Nekateri viri kažejo, da se trpotcev nikoli ne sme jesti surove ali v nezreli zeleni fazi. Drugi pravijo, da jih je mogoče jesti skozi celotno obdobje zorenja, vendar jih je treba ustrezno pripraviti na njihov spremenljiv okus in teksturo. Trpotec v najzgodnejših fazah ima zeleno lupino, ki je ni mogoče zlahka olupiti. Kuharji, ki jih uporabljajo na tej stopnji, jih pogosto narežejo na 2-palčne (5 cm) kose in jih kuhajo, dokler ne dobijo konsistence kuhanega krompirja.
Ko trpotci še naprej zorijo, postanejo bolj rumeno-oranžni kot njihovi živorumeni bananini kolegi. Še vedno niso sladki, vendar njihov okus ni tako blag kot v zeleni fazi. Končno trpotci dozorijo do temno črne barve tik preden se pokvarijo. V prezreli fazi je sadje skoraj tako sladko kot banana in ga je mogoče ročno olupiti. Kupci, ki iščejo drugačno vrsto banan za kuhanje, bi morali razmisliti o nakupu teh trpotcev s črno kožo.
Zrele trpotce pogosto narežemo in ocvremo v kotličkih, da nastanejo čips. Ta čips je v zadnjih letih postal priljubljen prigrizek in je nadomestil vrečke arašidov na menijih nekaterih letalskih družb. Če je sadje dovolj dozorelo, se lahko prigrizek trži kot bananin čips. Trpotec se uporablja tudi v španskih in južnoameriških restavracijah kot priloga, pogosto služi kot dvignjen rob za prenapolnjene krožnike.
Ime izvira iz španske besede plantanos, čeprav lahko lokalno prebivalstvo sadje imenuje tudi mačos. Trpotec lahko posušimo in zdrobimo v osnovno moko, liste pa občasno uporabimo kot servirne krožnike.