Večina od nas bi težko zanikala uporabo interneta pri delu za namene, ki niso povezani z delom. Ker nas spletna mesta, kot so YouTube, eBay in Facebook, ter dostop do neposrednega sporočanja in e-pošte, ki nas mikajo na vsakem koraku, se je težko upreti osebni uporabi interneta pri delu. Čeprav nima vsaka oseba dostopa do interneta v službi, ima večina. Kot dokazujejo različne raziskave in študije, ki so jih izvedla medijska raziskovalna podjetja, vključno z Nielsonom, Burst Media in eMarketer, ga uporabljajo tisti delavci, ki imajo dostop.
Glede na študijske raziskave povprečen zaposleni preživi od ene do dve uri vsak dan za uporabo interneta iz osebnih razlogov. Razpon uporabe je širok, od dostopa do pornografskih spletnih mest in spletnih mest za igre na srečo do igranja iger ter hitrih sporočil prijateljem in sodelavcem. Ljudje so poročali tudi o uporabi interneta pri delu za opravljanje bolj nedolžnih, a še vedno osebnih nalog, kot sta nakupovanje in bančništvo. Razlogi, ki jih mnogi navajajo za uporabo interneta pri delu, segajo od pomanjkanja dostopa doma ali hitrejše povezave v službi do dostopa do interneta zaradi dolgočasja.
Ne glede na razloge in ne glede na nalogo so delodajalci manj kot zadovoljni, ko njihovi zaposleni zapravljajo čas in denar podjetja za opravljanje opravil, ki niso povezana z delom na spletu. Večina ljudi bi se počutila enako, če bi bili lastnik podjetja, a če ne upoštevamo poslovnih vrednot, je včasih skušnjava po surfanju prevelika, da bi se ji uprli. Posledično se je veliko delodajalcev odločilo za nadzorno tehnologijo za spremljanje uporabe interneta svojih zaposlenih pri delu.
Čeprav se veliko ljudi odloči za razpravo o etiki nadzora delodajalcev, je to kljub temu zanimiv koncept. S sodobno tehnologijo, ki je v nekaterih primerih enaka tisti, ki jo uporabljajo zlonamerni hekerji, lahko delodajalci do pritiska na tipko temeljito spremljajo uporabo interneta vseh svojih zaposlenih. Čeprav je odvisno, koliko ali kako malo se delodajalec odloči za spremljanje, je odvisno od posameznega delodajalca, obstaja v bistvu le nekaj primarnih načinov za vzpostavitev nadzora na delovnem mestu in spremljanje uporabe interneta na delovnem mestu.
Internetni nadzor in nadzor na namizju sta dve osnovni vrsti spremljanja delodajalca. Internetni nadzor je aktivno spremljanje uporabnikove spletne dejavnosti. Omrežni analizator, ki ga običajno imenujemo iskalnik paketov, je primer internetnega nadzora. Skrbniki računalniških omrežij običajno uporabljajo vohače paketov za diagnostično testiranje in odpravljanje težav z omrežnimi funkcijami, vendar je te programe mogoče nastaviti kot vohunsko programsko opremo za ogled in zajemanje vseh informacij, ki potekajo prek omrežnih povezav.
S to vrsto programa lahko delodajalci spremljajo uporabo interneta svojih zaposlenih pri delu, vključno z obiski spletnih mest, ogledi določenih strani, poslanimi e-poštnimi sporočili in informacijami, ki jih vsebujejo e-poštna sporočila, pa tudi prenosi in pretakanje zvočnih in video dogodkov. Ta vrsta nadzora delodajalcem omogoča, da ugotovijo, koliko časa zaposleni preživi na spletu, pa tudi, ali si ogleduje gradivo ali opravlja dela, ki so neprimerna pri delu.
Namizni nadzor je druga oblika računalniškega nadzora, vendar vključuje fizično spremljanje določenega računalnika in vsakega dejanja, ki ga izvede njegov uporabnik. Nadzor namizja omogoča delodajalčevemu računalniku, da prestreže signale, ki jih oddaja računalnik zaposlenega z uporabo programske opreme, nameščene neposredno na računalniku zaposlenega. Programsko opremo za nadzor namizja lahko namestite na daljavo ali neposredno.
Tako kot internetni nadzor tudi nadzor namizja učinkovito omogoča delodajalcem, da berejo e-pošto in preverijo vse programe ali datoteke, odprte v računalnikih njihovih zaposlenih, vendar spremlja tudi uporabo računalnika brez povezave. Običajno je skrbnik sistema odgovoren za spremljanje informacij, zbranih z nadzorom namizja. Za razliko od zlonamernih hekerjev lahko sistemskemu skrbniku podjetja preprosto rečemo, naj poišče zelo specifična dejanja, kot je neprimerno ogledovanje spletnega mesta, ali pa celo uporabi sistem opozarjanja, ki pošlje opozorilo, ko se prenaša neprimerno gradivo ali besedilo, namesto da sodeluje v stalno spremljanje.
Medtem ko se številnim delodajalcem zdijo stroški, povezani z računalniškim nadzorom, vredni v primerjavi s finančno izgubo zapravljenega časa, nekatera podjetja menijo, da je treba zmanjšati svoje tehnološke stroške in se odločijo, da ne bodo uporabljali programske opreme za nadzor. To ne pomeni, da ne spremljajo uporabe interneta svojih zaposlenih. Namesto tega samo uporabljajo tehnologijo, ki jim je že na voljo.
V mnogih podjetjih so vsi računalniki zaposlenih povezani z računalnikom sistemskega skrbnika. To skrbniku sistema omogoča oddaljen dostop do računalnika zaposlenega, kar pride zelo prav, ko pride do težave znotraj določenega programa ali operacije. Vendar pa oddaljeni dostop omogoča tudi skrbniku sistema preverjanje dnevniških datotek, vključno z e-pošto, obiski spletnih mest in celo prenosi, za katere uporabnik morda meni, da so izbrisane ali izbrisane. To pomeni, da čeprav je bila prenesena skladba morda prenesena v vaš mp3 predvajalnik in je bilo vseh dvanajst e-poštnih sporočil vašega najboljšega prijatelja izbrisanih, vaš šef morda še vedno ve, kako ste preživeli dan, če skrbnik sistema preveri datoteke dnevnika, ko ste odšli domov .
Ne glede na vrsto spremljanja ali nadzora, ki ga delodajalec uporablja za spremljanje uporabe interneta svojih zaposlenih pri delu, vas bo morda zanimalo, da pravice do zasebnosti ne veljajo vedno za nadzor na delovnem mestu. Etično gledano bi moral delodajalec v takšni ali drugačni obliki obvestiti, če se nadzoruje uporaba računalnika. Dejansko večina delodajalcev takšno obvestilo posreduje, bodisi neposredno ali implicitno. Neposredno obvestilo, kot je postavljen znak, je očitno. Čeprav implicitno spremljanje v resnici ni uradno obvestilo, je varno domnevati, da če ima delodajalec omejen dostop do interneta ali ima sistemske skrbnike z oddaljenim dostopom, se uporaba računalnika verjetno spremlja.
Kar zadeva zakonske pravice, trenutna ameriška zakonodaja delodajalcem prepoveduje samo prestrezanje e-pošte, medtem ko je v tranzitu, ne pa branje pred pošiljanjem ali ko je bila prejeta. Zakon tudi prepoveduje zbiranje osebnih podatkov, kot so podatki o bančnem računu in kreditni kartici. Čeprav so se zaradi nadzora na delovnem mestu pojavila pravna vprašanja, je večina pravnomočnih sodb naklonjena delodajalcem, ker imajo pravico zaščititi svoje podjetje, ki se obravnava kot njihova last. Delodajalec ima pravico ukoriti zaposlenega zaradi neprimerne ali zlorabe interneta.
Navsezadnje je za pravilno uporabo interneta pri delu odgovoren zaposleni. Tako kot dovolijo občasni osebni telefonski klic, se večina delodajalcev ne bo posmehovala občasnemu osebnemu e-pošti. Pravzaprav imajo morda raje nekaj e-poštnih sporočil čez dan kot nekaj telefonskih klicev, ker vzamejo manj časa. Če pa je očitno, da delavec preživi več časa za brskanje po spletnih prodajalcih, gledanje videoposnetkov in deljenje šal, kot pa pri opravljanju svojih službenih dolžnosti, si lahko preprosto zaželi, da bi namesto tega nekaj svojega časa porabil za pregledovanje oglasnih desk.