Računalniška etika se nanaša na etična načela, osredotočena na to, kako se končni uporabniki, programerji in drugi, ki se ukvarjajo z uporabo in razvojem računalniških programov in opreme, odločijo za ravnanje pri uporabi računalniške tehnologije. To vključuje, kako se ti posamezniki odločijo za obnašanje in njihovo uporabo programov in drugih računalniških virov v spletnem okolju. Etika te vrste se pogosto ukvarja z vprašanji, kot so pravice do zasebnosti, spoštovanje intelektualne lastnine in na splošno prevajanje moralnih načel, ki jih običajno najdemo v katerem koli etičnem kodeksu, v računalniško okolje.
Kot pri vseh vrstah etičnega kodeksa se tudi pri računalniški etiki ne sme odločiti le za sodelovanje pri določenih dejanjih, ampak se tudi vzdržati drugih. Ta etika bi na primer prisilila uporabnike, da z drugimi delijo podatke, ki veljajo za javno domeno. Hkrati bi ta ista etika preprečila izmenjavo podatkov, ki veljajo za lastniško. S tega vidika je računalniško etiko mogoče razumeti kot početje prave stvari ob pravem času.
Obstajajo številna vprašanja, ki zahtevajo uporabo računalniške etike. Primerna etika bi na primer zahtevala, da se lastniška programska oprema ne podvaja in distribuira drugim brez izrecnega dovoljenja subjekta, ki ima avtorske pravice za to programsko opremo. V primeru intelektualne lastnine posamezniki, ki imajo dostop do te lastnine skupaj z dovoljenjem za uporabo teh podatkov kot del svojega dela, teh informacij ne bi posredovali drugim, ki niso bili pooblaščeni. To pomeni, da če je program razvit za uporabo v podjetju v podjetju, zaposleni tega programa ne bodo delili z nikomer zunaj podjetja, razen če za to pridobijo dovoljenje.
Računalniška etika velja za vse, ki uporabljajo računalnik. To pomeni, da posamezniki, ki želijo izvajati etično vedenje, ne bodo poskušali brez dovoljenja dostopati do e-poštnih računov drugih, se vključevati v nepooblaščene hekerske dejavnosti in ne bodo poskušali zaščititi lastniških podatkov za namen izkoriščanja teh podatkov. Tako kot splošna etika zahteva, da ljudje ne poskušajo pridobiti dostopa do zasebnih dokumentov drugih, se ta isti koncept prevede v elektronski svet, pri čemer se uporabniki odločijo spoštovati zasebnost vseh drugih, ki uporabljajo elektronsko tehnologijo.
Kršitve računalniške etike včasih obravnavajo zakoni in predpisi, včasih pa morda niso kazniva dejanja, ki bi jih bilo mogoče zlahka preganjati. Dejstvo, da se nekateri odločijo, da pri uporabi računalniških sistemov ne bodo izvajali etičnega vedenja, dokazuje vedno večje povpraševanje po protivirusni programski opremi, programih za zaščito pred vohunsko programsko opremo in drugih virih, namenjenih preprečevanju nepooblaščenega dostopa do podatkov. Kot pri vsakem etičnem kodeksu se tudi računalniška etika osredotoča na pošteno in odkrito ravnanje z drugimi, spoštovanje meja in na splošno upoštevanje pravic drugih, da ohranijo svoje podatke zasebne, če se tako odločijo.