Razširitvena kartica je elektronsko vezje, ki namiznemu računalniku doda več funkcionalnosti. Te kartice so nameščene v razširitveno režo matične plošče računalnika in omogočajo računalniku izvajanje dodatnih funkcij, ki jih matična plošča ne ponuja. Pogosti primeri so grafične in zvočne kartice: dodana nova grafična kartica bo izboljšala tridimenzionalno grafično procesorsko moč računalnika, nova zvočna kartica pa lahko izboljša zvočni vhod računalnika.
Za to vrsto kartice se uporabljajo alternativni izrazi, znana pa je tudi kot razširitvena plošča, dodatna kartica, vmesniški adapter ali notranja kartica. Na splošno je v namizni računalniški sistem mogoče namestiti od ene do sedem razširitvenih kartic. Prenosni računalniki ne uporabljajo standardnih kartic zaradi majhne oblike, čeprav lahko pogosto sprejmejo odstranljivo kartico PCMCIA, ki ponuja dodatne funkcije.
Altair 8800, razvit sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je bil prvi mikroračunalnik, ki je dodal vodilo za razširitvene kartice. Leta 1970 je IBM® predstavil svoj prvi osebni računalnik z vodilom XT, ki je bil kasneje zamenjan s 1981-bitnim ISA. Uvedba vodila PCI leta 16 je povzročila sodobne oblike vmesnikov, ki so poleg izboljšane grafike in zvoka zagotavljali dodatne prednosti.
Večina kartic je vstavljenih v reže PCI ali “Peripheral Component Interconnect”, ki so integrirana vezja, nameščena na matični plošči. En rob kartice, ki drži kontakte ali ključe, je vstavljen v režo. S tem se vzpostavi električni stik med matično ploščo in integriranimi vezji kartice.
Standardni vmesniki, kot so grafične kartice in zvočne kartice, ponujajo različne dodatne funkcije. Nekatere grafične kartice ponujajo na primer zajem videa, dekodiranje MPEG 2 in MPEG 4, svetlobno pero in možnost povezave z več monitorji. Zvočne kartice lahko dodajo funkcije za sestavljanje glasbe, urejanje zvočnih predstavitev in druge večpredstavnostne aplikacije.
Obstaja nekaj “nizkoprofilnih” kartic, ki se prilegajo nižjemu računalniškemu okviru. Nekatere se uporabljajo izključno za zunanjo povezljivost, kot so modemske kartice, pomnilniško omrežje (SAN) in omrežne kartice, ki se običajno imenujejo V/I kartice ali vhodno/izhodne kartice. Kartico USB uporabljajo predvsem uporabniki, ki potrebujejo dodatna vrata USB ali Firewire.
Razširitveno kartico za osebni računalnik je mogoče vstaviti samo v računalnike z razpoložljivimi razširitvenimi režami. Računalniki, kot je Apple Macintosh® in drugi sistemi vse v enem, teh kartic ne sprejemajo.