Digitalni razkorak se nanaša na vrzel med ljudmi, ki imajo reden dostop do tehnologije (kot so računalniki in z njimi povezane funkcije, kot je možnost dostopa do interneta), in tistimi, ki tega dostopa nimajo. Izraz je nastal v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in ga je v prvih dneh veliko uporabljala administracija ameriškega predsednika Clintona, da bi razpravljala o tem, kaj bi lahko storili glede premostitve te vrzeli. Obstaja veliko načinov, kako pogledati ali razmisliti o digitalnem razkoraku. Za ljudi, kot je predsednik Clinton, je ločnica v ZDA ločila “imete in tiste, ki nimajo”. Drugi ljudje ocenjujejo, kako lahko zaznana ločnica vpliva na države, prebivalstvo ali rase.
Uporaba interneta in računalnikov se je v Združenih državah nedvomno povečala in digitalni razkorak je lahko manjši v nekaterih populacijah. Vendar ostaja dejstvo, da si revnejši ljudje morda ne morejo privoščiti tehnologije, slabo financirane šole pa svojim učencem ne morejo vedno ponuditi redne uporabe tehnologije. Nasprotno pa imajo študentje v družinah srednjega in višjega razreda ter v šolah, ki imajo srednje do odlično financiranje, tehnologijo doma in v šoli. To jim daje precejšnje prednosti pred tistimi, katerih domovi in šole nimajo enake ponudbe.
Druga skrb v ZDA je, kako lahko dostop do tehnologije loči velike manjšinske skupine od belcev. Manjši odstotek državljanov Afroameričanov in Špancev redno uporablja ali ima dostop do informacijske tehnologije. Ker obstaja toliko možnih koristi učenja uporabe računalnikov in uporabe spletnih gradiv, je eden od argumentov, da digitalni razkorak ohranja ljudi v določenih družbenih skupinah revne in do neke mere nevedne. Častni Jesse Jackson je to označil kot nekakšen apartheid.
Ne glede na to, kako pomemben je digitalni razkorak v državah, kot sta ZDA ali Kanada, so razlike med dostopom do tehnologije v teh državah in v večini držav v razvoju še bolj presenetljive. Celo močno industrializirane države, kot je Kitajska, imajo veliko manj ljudi, ki lahko redno uporabljajo računalnike in dostopajo do interneta. Revnejši narodi so glede tega še bolj ločeni od bogatejših in mnogi trdijo, da bi bogastvo informacij, ki so revnejšim državam na voljo prek interneta, lahko pripomoglo k izboljšanju življenja in odpravi revščine.
V ta namen obstaja veliko dobrodelnih organizacij in vladnih organizacij, ki pomagajo zmanjšati digitalni razkorak z zagotavljanjem računalnikov ali financiranjem za pridobivanje računalnikov posameznikom ali izobraževalnim ustanovam. Odpravljajo lahko tudi razkorak v določeni državi, ki se razvija. Vendar pa je to lahko problematično. V državah s hudo revščino mnogi menijo, da bi si morali najprej prizadevati za zagotavljanje čiste vode, zdravstvene oskrbe in hrane po potrebi, namesto da bi ljudem omogočili dostop do tehnologije. Poleg tega so na območjih, ki nimajo virov električne energije, digitalni materiali lahko relativno neuporabni, nekateri pa trdijo, da poskus odpraviti digitalni razkorak v izjemno revnih državah morda ne bo mogoč, dokler te države ne dosežejo določene kakovosti življenjskega standarda.