Čičerika je morda bolj znana po imenu garbanzo fižol. So okrogli, bež do svetlo zeleni člani družine stročnic, ki rastejo predvsem v delu zahodne Azije, Indije in Sredozemlja. Večina pozna čičeriko, ki se uporablja v celoti v solatah ali pa jo zmelje za pripravo priljubljene bližnjevzhodne jedi humus.
Te stročnice lahko tudi zmeljemo in uporabimo kot moko, imenovano gramska moka. Na ta način se lahko uporabljajo za izdelavo falafela ali za izdelavo različice tofuja, ki so jih izdelali ljudje v Burmi. Običajno je znan kot burmanski tofu.
Čičerika je tudi pogosta sestavina italijanskih jedi. Uporabljajo se lahko za pripravo testenin in fižola. Pogosto jih dodajajo marinirani zelenjavi in so lahko del antipasto jedi. Lahko jih prepoznamo tudi kot glavno jed v solati s tremi fižoli, ki jo sestavljajo stročji fižol, fižol in čičerika ter vloženi s kisom ali shranjeni v kisu in olju.
Porcija čičerike ima približno 4 unče (113.39 g) ali pol skodelice ima približno 17 gramov prehranskih vlaknin in 19 gramov beljakovin. Prav tako veljajo za bolj prebavljive kot večina drugih fižolov, zaradi česar so boljša izbira za ljudi, ki trpijo zaradi prekomernega napenjanja po zaužitju fižola.
Čičerika velja za škrobnati ogljikov hidrat in je odlična hrana za ljudi s sladkorno boleznijo. Ob zaužitju ne proizvajajo visoke glukoze v telesu. Tako dobro ocenjujejo glikemični indeks.
Dejansko obstajata dve obliki čičerike. Tip Desi je temnejše barve in je ponavadi manjši. Tip Kabuli je ameriškemu potrošniku bolj znan s svetlejšo barvo in mehkejšim plaščem. Od obeh se Desi šteje za boljšo prehransko izbiro, vendar ga je težje najti v ZDA.
Čičeriko Kabuli je precej enostavno najti, še posebej v pločevinkah. Težko ne bi opazili njihove prisotnosti poleg mnogih drugih sort konzerviranega fižola v večini trgovin z živili. Ker imajo le rahlo aromo, so odlične za mešanje z drugimi sestavinami ali začimbami ter so zdrav dodatek različnim jedem.