Superračunalnik je računalnik, ki deluje s hitrostjo, ki je veliko višja od hitrosti drugih računalnikov. Glede na nenehno spreminjajoči se svet računalništva ne bi smelo biti presenečenje, če izvemo, da večina teh strojev nosi svoje vrhunske nazive v najboljšem primeru nekaj let. Računalniški programerji radi rečejo, da bo današnji superračunalnik postal jutrišnji računalnik; računalniki, ki jih ima večina povprečnih uporabnikov danes, so verjetno zmogljivejši od večine zgodovinskih superračunalnikov, na primer.
Izraz je leta 1929 skoval New York World za označevanje tabulatorjev, ki jih je izdelal IBM. Sodobnim uporabnikom računalnikov bi se ti tabulatorji verjetno zdeli nerodni, počasni in okorni za uporabo, vendar so takrat predstavljali vrhunec tehnologije. To še vedno velja za današnje superračunalnike, ki izkoriščajo ogromno procesorsko moč, tako da so neverjetno hitri, izpopolnjeni in zmogljivi.
Primarna uporaba teh računalnikov je v znanstvenem računalništvu, ki zahteva visoko zmogljive stroje za izvajanje zapletenih izračunov. Znanstvene organizacije, kot je Nacionalna uprava za aeronavtiko in vesolje (NASA), se ponašajo z računalniki velikosti prostorov za izvajanje izračunov, upodabljanje zapletenih formul in izvajanje drugih nalog, ki zahtevajo ogromno računalniške moči. Nekateri stroji so bili zasnovani tudi za zelo specifične funkcije, kot so razbijanje kod in igranje šaha; Deep Blue je znan superračunalnik za igranje šaha.
V mnogih primerih je superračunalnik sestavljen po meri, z uporabo elementov različnih proizvajalcev računalnikov in prilagojen za predvideno uporabo. Večina deluje na operacijskem sistemu Linux® ali UNIX®, saj so ti operacijski sistemi izjemno prilagodljivi, stabilni in učinkoviti. Običajno imajo več procesorjev in številne druge tehnološke trike, ki zagotavljajo nemoteno delovanje.
Ena največjih skrbi pri delovanju tako zmogljivega stroja je hlajenje. Kot bi si lahko predstavljali, se ti računalniki med delovanjem izjemno segrejejo, kar zahteva zapletene hladilne sisteme, ki zagotavljajo, da noben del ne odpove. Mnogi od teh hladilnih sistemov izkoriščajo tekoče pline, ki se lahko zelo ohladijo. Drugo vprašanje je hitrost, s katero se informacije lahko prenesejo ali zapišejo v napravo za shranjevanje, saj bo hitrost prenosa podatkov omejila zmogljivost računalnika.