Internetna vtičnica je izraz, ki se uporablja za identifikacijo točke povezave, ki jo lahko uporabi kateri koli računalniški program za prenos podatkov po internetu. Niso fizična konstrukcija, kot je električna vtičnica, ampak so koncept računalniške programske opreme. S takšno vtičnico lahko vsi potrebni podatki potujejo naprej in nazaj od programa, ki se izvaja na enem računalniku, do programa, ki se izvaja v drugem; v mnogih primerih gre za in od odjemalca in strežnika. Izraz se uporablja tudi za označevanje vmesnika za programiranje aplikacij (API), ki ga lahko računalniški programerji uporabijo za ustvarjanje takšnih omrežno ozaveščenih aplikacij, ki lahko pošiljajo in prejemajo podatke preko interneta.
Vtičnice delujejo na zgornjih ravneh sklada internetnih protokolov (IP), znanih kot transportna plast, kjer se podatki prenašajo iz aplikacije navzdol v omrežje prek operacijskega sistema. Ko želi aplikacija v računalniku poslati in prejeti podatke iz omrežne povezave, zahteva od operacijskega sistema, da odpre internetno vtičnico. Vtičnica je nastavljena tako, da vsebuje informacije o protokolu, kot je protokol uporabniškega datagrama (UDP) ali protokol za nadzor prenosa (TCP), ter naslova za pošiljanje in prejemanje obeh računalnikov ter številko vrat IP za povezavo. Možno je tudi, da se ustvari internetna vtičnica, ki obide operacijski sistem in pošilja neobdelane pakete, ne da bi prej dovolila operacijskemu sistemu računalnika obravnavati dodatne informacije o vtičnici.
Kot se običajno uporablja na internetnem strežniku, se strežniška programska oprema zažene in odpre vtičnico za poslušanje. Ko strežnik prejme zahtevo za podatke, nato ustvari edinstveno vtičnico za odjemalca, ki zahteva, ki ga nato uporabi za prenos vseh zahtevanih podatkov. Te vrste povezav imenujemo tudi seja, saj strežnik zapre vtičnico, ko je odjemalec končan. Na ta način lahko strežnik ustvari poljubno število hkratnih vtičnic z drugimi odjemalci, vsaka s svojim edinstvenim identifikatorjem, in dostavi podatke, ki so edinstveni za vsakega odjemalca.
Kot take obstajajo tri splošne vrste internetnih vtičnic. Ena takih vrst je datagramska vtičnica. To so hitre vtičnice, ki ne zahtevajo dodatne komunikacije za vzpostavitev namenske povezave pred pošiljanjem paketov podatkov. Zaradi tega se pogosto imenujejo vtičnice brez povezave in uporabljajo UDP kot svoj transportni protokol. So nekakšna metoda sproži in pozabi, saj ni preverjanja zaporedja paketov ali popravljanja napak.
Vendar pa vtičnice, ki so usmerjene v povezavo, imenovane tokovna vtičnica, gredo skozi nekaj dodatnih korakov za vzpostavitev komunikacijske povezave med odjemalcem in strežnikom. Ti za transport uporabljajo TCP ali drug protokol, znan kot protokol prenosa nadzora toka (SCTP). Ta vrsta internetne vtičnice je bolj zanesljiva in ima sredstva za obravnavo napak, kot so manjkajoči paketi.
Druga edinstvena vrsta internetne vtičnice se uporablja predvsem za usmerjanje računalniškega omrežja. Ta vrsta vtičnice preskoči transportno plast sklada IP in namesto tega posreduje paket iz omrežja naravnost v aplikacijo, pri čemer so informacije o vtičnici še nedotaknjene. Takšne neobdelane vtičnice omogočajo veliko hitrejšo dostavo paketov v aplikacijo, saj operacijski sistem računalnika ne more najprej opraviti s paketi. Internetni protokol nadzornih sporočil (ICMP) uporablja takšne neobdelane vtičnice, ko en računalnik preprosto želi “ping” drugega.