Jezik za obdelavo podatkov (DML) je strukturiran računalniški jezik, ki se uporablja v bazah podatkov za na nek način manipulacijo s podatki. Nekaj osnovnih manipulacij, ki se uporabljajo v jeziku za obdelavo podatkov, vključuje dodajanje v bazo podatkov, spreminjanje zapisa, brisanje zapisa in premikanje podatkov iz enega mesta v drugega. Ukazi DML so preprosti in vključujejo eno ali dve besedi, na primer »IZBERI« ali »UPDATE«, ki sprožijo ukaz. DML je mogoče razdeliti na proceduralno in neproceduralno kodo, pri čemer uporabnik določi, kateri podatek je potreben in kako ga doseči, ali pa samo, kaj je potrebno. Brez DML ne bi bilo mogoče manipulirati s podatki v bazi podatkov.
Eden od glavnih razlogov za uporabo baze podatkov je shranjevanje informacij, vendar je podatek običajno neuporaben ali omejene uporabe, če z njim ni mogoče manipulirati. DML je standardni jezik, ki se uporablja za interakcijo z informacijami, shranjenimi v bazi podatkov. S tem seznamom ukazov lahko uporabnik sproži vrsto sprememb v bazi podatkov, da poveča njeno uporabnost.
Jezik za obdelavo podatkov je precej preprost jezik, zlasti v primerjavi z drugimi jeziki manipulacije, in potrebuje le eno ali dve besedi za začetek ukaza. Sami ukazi so razumljivi preprosto – ukaz “UPDATE” se uporablja za posodobitev zapisa, ukaz “DELETE” pa se uporablja za brisanje zapisa, na primer. Standardno so ukazi vpisani z velikimi tiskanimi črkami.
Jezik za obdelavo podatkov ima dva razdelka: proceduralni in neproceduralni. Proceduralni način kodiranja se pogosto uporablja v poslovnih okoljih in je ustrezen način kodiranja zahteve DML. V tej shemi uporabnik pove bazi podatkov, s kakšnim datumom želi uporabnik delati in kako pridobiti datum. Ta metoda običajno zahteva več kode in je za uporabnike nekoliko težja, vendar zagotavlja zvestobo kodiranja baze podatkov in zapisov.
Druga metoda kodiranja zahtev je znana kot neproceduralna in čeprav jo je mogoče izvesti, ni uradni način dela z bazo podatkov. V jeziku za neproceduralno obdelavo podatkov uporabnik samo pove bazi podatkov, s kakšnim datumom naj dela, ne pa tudi, kako ga pridobiti. Sami ukazi vzamejo veliko manj kode, zato bo uporabniku lažje. Hkrati lahko baza podatkov ustvari nepričakovano ali neučinkovito kodiranje zaradi neproceduralnega DML.