V računalništvu je skupni pomnilnik zmogljivost pomnilnika, do katere lahko dostopajo in uporabljajo sočasno več različnih programov, kar tem programom omogoča izmenjavo podatkov in se izogne ustvarjanju odvečnih kopij istih informacij. Programi so lahko nastavljeni tako, da delujejo na različnih procesorjih ali pa vsi uporabljajo isti procesor. Včasih znan kot sočasno ali vzporedno računalništvo, ta pristop omogoča več uporabnikom izmenjavo podatkov, ne da bi jih bilo treba kopirati v drug program, pristop, ki pomaga prihraniti čas končnim uporabnikom in omogoča učinkovitejšo uporabo sistemskih virov.
Običajno se skupni pomnilnik, ki se nanaša na dejansko strojno opremo, nanaša na uporabo blokov pomnilnika z naključnim dostopom (RAM), ki je na voljo v danem večprocesorskem računalniškem sistemu. V tem okolju lahko več različnih procesorjev uporablja razpoložljivi pomnilnik, ne da bi ustvarili kakršne koli vrste motenj ali zmanjšanja učinkovitosti za druge procesorje. To pomeni, da vsi procesorji v bistvu delajo z istim naborom programov, ne da bi upočasnili dejanske naloge, ki jih izvaja vsak procesor.
Obstaja možnost, da bi se z uporabo skupne nastavitve pomnilnika pojavilo vsaj nekaj težav. Ta pristop ima nekatere omejitve glede tega, koliko procesnih enot je dejansko lahko vključenih v večprocesorski sistem. To je zato, ker procesorji včasih predpomnijo. Z manjšim številom vključenih procesorjev to ne vpliva v večji meri na učinkovitost sistema. Da bi se izognili tovrstni težavi, je nujno zagotoviti, da je količina pomnilnika z naključnim dostopom, ki je na voljo v sistemu, sorazmerno večja od števila procesorjev. S tem boste preprečili razvoj kakršnih koli težav s skaliranjem ali prednostno razvrščanjem ter preprečili, da bi sistem deloval z manj kot optimalno učinkovitostjo tudi v največjih obdobjih uporabe.
Skupni pomnilnik ni edini možni pristop k upravljanju nalog, ki jih izvaja več procesorjev. Drugačna strategija, znana kot porazdeljeni pomnilnik, v bistvu dodeli pomnilniško zmogljivost vsakemu procesorju, ki je trenutno v uporabi. Tako kot pri skupnem pomnilniku obstaja nekaj možnosti za ustvarjanje ozkih grl, odvisno od števila vključenih procesorjev in narave nalog, ki se trenutno izvajajo. Obstaja tudi hibridni pristop, znan kot porazdeljeni skupni pomnilnik, ki skuša graditi na prednostih obeh pristopov, hkrati pa zmanjšati možnost razvoja kakršnih koli operativnih težav.