V svetu računalništva je posredovanje sporočil izraz, ki se uporablja za identifikacijo vrste komunikacijskega procesa, ki se uporablja v številnih različnih procesih, vključno z objektno usmerjenim programiranjem, medprocesno komunikacijo in vzporednim računalništvom. V bistvu izraz opisuje urejen in učinkovit prenos informacij med komponentami. Natančna formulacija teh informacij se bo razlikovala od ene aplikacije do druge, vendar posredovanje sporočil običajno omogoča, da te informacije zlahka prepoznajo različni programi in jih sinhronizirajo na način, ki omogoča hitro in preprosto uporabo.
Da bi posredovanje sporočil pravilno delovalo, je treba upoštevati več dejavnikov. Eden mora opraviti z identifikacijo formata, ki se uporablja za prenos. Dejanske oblike sporočil so lahko signali, podatkovni paketi ali nekakšen oddaljeni sprožilec z uporabo osnovnega jezika, za katerega so prejemniški sistemi programirani, da ga prepoznajo. Poleg vrste poslanih podatkov posredovanje sporočil vključuje tudi strukturiranje vrstnega reda, v katerem so prenosi sprejeti, kar je dejavnik, ki pomaga pri asimilaciji podatkov na strani prejemniku.
Prenos sporočil lahko uporablja tako imenovani pristop ena proti ena, kar pomeni, da obstaja en sam prejemnik sporočila. V tem scenariju prejemnik asimilira sporočilo, nato pa lahko sproži novo sporočilo, ki se posreduje drugemu prejemniku, ali pa tudi ne. Obstaja tudi postopek, znan kot pošiljanje sporočil ena proti več, ki zahteva eno izvorno točko za začetek prenosa sporočila na več ciljev, metoda, ki je lahko zelo zaželena, odvisno od konstrukcije omrežja ali platforme.
Obstaja več različnih pristopov k procesu posredovanja sporočil. Eden najpogostejših je znan kot sinhrono posredovanje sporočil. S tem pristopom pošiljatelj ali pošiljatelj nadaljuje s pošiljanjem sporočila, dokler od pošiljatelja ne prejme potrditve, da so bili podatki dostavljeni in da so v procesu asimilacije. Na tej točki se lahko pošiljatelj izklopi in nadaljuje z drugimi nalogami. Ta pristop ponuja nekaj prednosti, saj postopek sporočanja ne zahteva uporabe kakršne koli vrste medpomnilnikov. Druga prednost je, da če karkoli moti sprejem sporočila, je to situacijo običajno mogoče izslediti in rešiti v relativno kratkem času, kar omogoča celotnemu sistemu, da si povrne popolno učinkovitost, ne da bi pri tem negativno vplival na druge procese, ki so trenutno v delovanje.