Arhivska datoteka je ena sama datoteka, ki vsebuje številne druge datoteke, pogosto v stisnjeni obliki. Programi, ki ustvarjajo te vrste datotek, se imenujejo arhivarji. Na voljo so številni arhivarji z različnimi arhivskimi formati in mnogi od teh formatov niso interoperabilni. Nekateri arhivarji in datoteke, ki jih ustvarijo, so značilni za določene operacijske sisteme, drugi pa so bolj prenosljivi med operacijskimi sistemi in računalniškimi arhitekturami.
Zip datoteke (.zip) in tarballs (.tar) sta dve najpogostejši vrsti arhivskih datotek. Oba sta stisnjena arhiva, pri čemer vsak uporablja drugačno metodo stiskanja. Obe metodi stiskanja je mogoče združiti v tarball z zadrgo (.tgz), kar je tudi precej pogosto. Zip datoteka ni sestavljena iz zip datoteke in arhivske datoteke, združene skupaj; namesto tega je ena velika datoteka, ki uporablja način stiskanja zip in tarball. Ko dostopate do te vrste arhivske datoteke, jo morate najprej razpakirati kot zip datoteko, nato jo znova razpakirati kot tarball.
Arhivske datoteke se običajno uporabljajo za združevanje skupine datotek za enostavno skupno rabo ali za večjo učinkovitost. Stisnjene arhivske datoteke so pogosto priložene e-poštnim sporočilom ali pa so poslane po omrežjih kot učinkovit način za skupno rabo več vrst podatkov hkrati. MHTML je primer te tehnike in združuje vse vire spletne strani, vključno z besedilom, slikami, zvoki ali drugimi mediji, v eno datoteko. Pošiljanje ene datoteke MHTML, priložene e-poštnemu sporočilu, je veliko učinkovitejše in enostavnejše za obdelavo, nato pa eno za drugo priložite vse ločene datoteke, ki sestavljajo spletno stran.
Pri razvoju programske opreme lahko arhivsko datoteko uporabite za ustvarjanje statične knjižnice podatkov za program, ki združuje velike skupine povezane kode v eno enoto za enostavno integracijo v večja podatkovna omrežja. Natančna vrsta arhivske datoteke, ustvarjene za knjižnico, in njena sestava sta odvisna od uporabljenega računalniškega jezika in arhitekture računalnika, na katerem je bila ustvarjena. Ko se uporablja v tem kontekstu, se med kodnimi datotekami znotraj arhiva ne izvaja povezovanje in ostanejo ločene entitete, tako kot katera koli druga vrsta datoteke, ki je vstavljena v arhiv. Ločevanje datotek v statični knjižnici arhivske datoteke pomeni, da je možno, da napake pri povezovanju še vedno obstajajo, tudi če med ustvarjanjem knjižnice niso bile prikazane. Pri uporabi arhivskih datotek za ustvarjanje knjižnic je treba paziti, da jih pravilno vključimo v programe, saj arhivske datoteke ne morejo niti prikriti niti popraviti programskih napak.