Tipičen računalniški operacijski sistem je sestavljen iz map, ki vsebujejo podatke, pomembne za programske aplikacije, ki se vzdržujejo v računalniku. Te mape, ki se imenujejo imeniki, so indeksi za programske aplikacije in operacijski sistem za upravljanje določenih datotek za računalnik. Normalno je ugotoviti, da imenik v sebi vsebuje podimenik, ki je preprosto drug imenik v drevesu imenikov operacijskega sistema.
Podimenik ni nič drugega kot imenik v drugem imeniku ali mapa v mapi. Vsi imeniki lahko postanejo podimenik, razen glavnega imenika, ki se običajno imenuje korenski imenik ali nadrejeni imenik. Korenski imenik je primarni imenik, ki se nahaja na vrhu drevesa imenikov.
Imenik je mapa, ki vsebuje datoteke z informacijami, ki so pomembne za določena opravila. Številne od teh map je mogoče spreminjati tako po imenu kot po vsebini. Kot pri vsakem imeniku jih je mogoče tudi premakniti ali kopirati v drug imenik znotraj operacijskega sistema.
V večini operacijskih sistemov je ustvarjenih na tisoče datotek za upravljanje normalnega delovanja računalnika. Ti datotečni sistemi so precej zapleteni in zahtevajo pomembno drevesno strukturo imenikov za uspešno upravljanje. Značilno je, da lahko določen imenik vsebuje podimenike, ki so zaščiteni pred spremembami s strani uporabnika. Ta zaščita je potrebna za zagotavljanje stabilnosti delovanja znotraj operacijskega sistema računalnika.
Pri uporabi katerega koli operacijskega sistema je pomembno ustvariti smiselno drevo imenikov, saj to zagotavlja pravilno identifikacijo kritičnih informacij v prihodnosti. Drevo imenikov je mogoče primerjati z indeksnim katalogom, ki ga običajno najdemo v večini knjižnic. Ta imenik je primarna metoda iskanja informacij pod določeno temo, podimenik pa je nadaljnja razmejitev informacij o določeni temi.
Številni grafični uporabniški vmesniki (GUI) in operacijski sistemi lahko vzdržujejo le omejeno število podimenikov znotraj imenika. Čeprav se to razlikuje glede na programsko aplikacijo, je najbolje, da je podimenik omejen na obvladljivo raven ločevanja. Preveč ravni podimenikov je težko vzdrževati in se jim je treba izogibati.
Zanimiva lastnost imenikov v večini operacijskih sistemov je možnost skrivanja datotek. Skrite datoteke ali skriti podimeniki so način zaščite informacij pred uporabniki ali hekerji računalnika. Skriti imenik je oznaka, ki je postavljena na imenik, da prepozna mapo kot skrito, kar bo povzročilo, da iskanje preskoči zaščiteno mapo ali podimenik.