Neprekinjeno načrtovanje je pristop k izdelavi programske opreme in drugih sistemov, v katerem razvijalci oblikujejo in kodirajo, ko gredo. To je v nasprotju s tradicionalno zasnovo programske opreme, pri kateri se načrt izdela in nato implementira. Ena od prednosti neprekinjenega oblikovanja je, da je razvijalcem običajno lažje dodati potrebne funkcije na kraju samem in se lahko prilagodijo težavam. Druga prednost je, da se ta način oblikovanja lahko uporablja tudi za zmanjšanje tveganja, če se stranki pokaže napredujoča programska oprema in ob tem zagotovi vnos.
Ko se za izdelavo programske opreme uporablja neprekinjeno oblikovanje, so se razvijalci odločili, da bodo programsko opremo naredili brez statične zasnove. To ne pomeni, da načrtovalnega dela ni bilo opravljeno vnaprej, ker imajo nekateri programi, izdelani s to metodo, nekaj oblikovalskega dela že opravljenega. Glavna točka te metode oblikovanja je, da je zasnova prilagodljiva in jo je mogoče spremeniti med programiranjem. Razvijalci lahko tudi dodajajo ali spreminjajo funkcije med produkcijo.
Pred neprekinjenim projektiranjem se je običajno uporabljala metoda statičnega načrtovanja. S to metodo je bil izdelan celoten načrt programske opreme, preden je prišlo do kakršnega koli kodiranja. Kljub kakršnim koli težavam med proizvodnjo so razvijalci še naprej sledili zasnovi. Medtem ko se lahko nekatere spremembe izvedejo s statičnim oblikovanjem, so to običajno resne spremembe, ki nastanejo, ker trenutni okvir oblikovanja ni združljiv s potrebami naročnika ali razvijalcev.
Razvijalci, ki delajo na neprekinjenem načrtovanju, lahko med napredovanjem projekta spremenijo zasnovo programske opreme, kar predstavlja več prednosti kodiranja in programiranja. Če so potrebne nove funkcije, bodisi zaradi naročnikovih naročil bodisi zato, ker bo to zelo koristilo sistemu, so razvijalci odprti za dodajanje teh funkcij, tudi če se mora zasnova programske opreme spremeniti. Morebitne težave, ki se pojavijo med produkcijo pri neprekinjenem oblikovanju, je običajno mogoče učinkoviteje odpraviti, saj lahko razvijalci po potrebi spremenijo zasnovo. S statično metodo načrtovanja bi se težave odpravile na način, ki bi najbolje ohranil prvotno zasnovo.
To se lahko uporablja tudi kot manever za obvladovanje tveganj, če razvijalci izdelujejo program za stranko. Produkcija poteka dinamično, tako da lahko ekipa odjemalcu pokaže dele programa, da vidi, ali odobrava funkcije ali okvir. Če ne, potem je mogoče program enostavno popraviti. Pri statičnem načrtovalnem pristopu bi se program prikazal stranki, ko je bil končan, zaradi česar je bilo veliko težje obravnavati te težave.