Hladilni plin je kemični produkt, ki se uporablja v hladilnikih, zamrzovalnikih, klimatskih napravah ter grelnih, prezračevalnih in klimatskih napravah (HVAC). Ti plini, ki imajo zelo nizke točke izhlapevanja, se kondenzirajo pod pritiskom, da ohladijo zrak. S postopkom večkratnega izhlapevanja in kondenzacije plinov se toplota izvleče iz zraka in temperatura v prostoru ali enoti se zmanjša. Različne vrste plinov hladilnega sredstva vključujejo klorofluoroogljikovodik (CFC), klorofluoroogljikovodik (HCFC), hidrofluoroogljikovodik (HFC), perfluoroogljik (PFC) in mešanice iz amoniaka in ogljikovega dioksida.
Prvi hladilniki, zgrajeni od 1800 do 1920, so uporabljali predvsem strupene pline, kot so amoniak (NH3), metil klorid (CH3Cl) in žveplov dioksid (SO2). Na žalost so enote občasno puščale in povzročile več smrtnih žrtev, kar je spodbudilo industrijo hlajenja, da si je prizadevala najti varnejši hladilni plin. Rezultat je bilo odkritje plina klorofluoroogljik (CFC), ki je bil mešanica klora, fluora in ogljika. Freon® je postal blagovna znamka za plin CFC, ki se je primarno uporabljal kot hladilno sredstvo. Ta plin je bil brez barve, vonja, negorljiv in nestrupen ter je kmalu postal prevladujoči plin, ki se uporablja kot hladilno sredstvo.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so znanstveniki odkrili, da je ob uhajanju CFC v ozračje zaradi izpostavljenosti ultravijoličnim sončnim žarkom prišlo do kemične spremembe, kar je povzročilo učinek tople grede in izčrpavanje ozona. Od takrat je bil Freon® prepovedan v mnogih državah po Severni Ameriki in Evropski uniji. V Združenih državah Amerike sta Agencija za varstvo okolja (EPA) in Zakon o čistem zraku določila stroge smernice za namestitev, popravilo, predelavo in recikliranje hladilnega plina. Evropska unija (EU) je uvedla tudi strog nadzor s predpisi EU o F-plinu.
Nekatere aplikacije so CFC nadomestile s HCFC, ki so mešanica vodika, klora, fluora in ogljika. Ti imajo krajšo življenjsko dobo, ko so izpostavljeni atmosferi, kar ima za posledico manjšo možno škodo za ozon. Drug priljubljen hladilni plin je HFC, ki ne vsebuje klora in naj bi imel popolnoma nikakršen negativen učinek na ozon. PFC so umetne kemikalije, sestavljene samo iz fluorovih in ogljikovih ionov, in veljajo tudi za varne za ozon. Ti nadomestni plini še vedno povzročajo okoljske skrbi, če uhajajo v ozračje, ker veljajo za toplogredne pline in lahko prispevajo k podnebnim spremembam.
Številne industrijske aplikacije so se vrnile na naravno prisoten hladilni plin, kot so mešanice amoniaka in ogljikovega dioksida, raziskave pa še naprej iščejo okolju prijaznejše načine za zadovoljevanje potreb po hlajenju. Hladilne enote morajo biti izdelane tudi po posebnih standardih, komercialne aplikacije pa so pod strogim nadzorom. Številne države, kot so Kanada, Združeno kraljestvo, članice EU, Avstralija, Nova Zelandija, Japonska in Združene države, zahtevajo, da imajo tehniki, ki delajo na vseh enotah, ki vsebujejo hladilni plin, licenco in certifikat.
Hlajenje je imelo pomemben pozitiven vpliv na življenje in družbo na področju prehrane, medicine in fizičnega udobja. Strupene pline prvih dni so nadomestili s hladilnim plinom, ki deluje učinkovito in ne predstavlja nevarnosti za zdravje. Glede uporabe teh spojin obstajajo okoljski pomisleki, vendar mnogi verjamejo, da so strogi standardi za opremo in vzdrževanje ublažili vsak negativni vpliv na okolje.