Samanu je jed, podobna pudingu, narejena iz kaljene pšenice in pšenične moke, ki je včasih začinjena s sladkorjem in oreščki. Jed izvira iz Irana, kjer je običajna značilnost vsakoletnega novoletnega praznovanja, znanega kot Nowruz. Priprava samanuja na tradicionalen način zahteva večdnevne priprave, iranski običaji pa narekujejo, da ga lahko izdelajo samo ženske, čeprav se je togost tega pravila v sodobnem času omilila.
Tradicionalni samanu je sestavljen iz dveh primarnih sestavin: pšenične moke in kaljene pšenice. To vzklilo pšenico zmeljemo v pasto in jo nato zmešamo s pšenično moko in v nekaterih primerih z vodo. Nekateri kuharji se odločijo, da dodajo dodatne sestavine, kot so sladkor ali mlete pistacije, da dajo jedi okus. Mešanico kuhamo v velikem loncu, dokler ne doseže goste konsistence, podobne pudingu.
Na splošno se samanu ne obravnava kot vsakdanja jed, ampak se namesto tega pripravi med iranskim novoletnim praznovanjem, znanim kot Nowruz, ki se vsako leto razteza na več dni v marcu. V večstoletnem običaju Nowruza, imenovanem Haft Sin, je miza v človekovem domu postavljena s sedmimi predmeti, ki se začnejo v iranski abecedi s črko S. Vsak od teh predmetov, ki vključuje živila, kot so česen, kis in jabolka, so namenjeno simboliziranju vrline, kot so ljubezen, zdravje, ponovna rast in tako naprej. Samanu je med temi sedmimi tradicionalnimi predmeti Haft Sin in velja za simbol bogastva in blaginje.
Priprava samanuja na tradicionalen način zahteva večdnevno pripravo, saj je treba pšenico, uporabljeno v jedi, namakati, dokler ne začne kaliti. Običajno so lahko puding pripravljale samo ženske, pogosto pa so se skupine žensk zbrale na zabavi, kjer so pripravljali samanu, ki se je začela ponoči in je trajala do zgodnjih jutranjih ur. V sodobnem času pri pripravi jedi včasih sodelujejo cele družine. Sčasoma se je priprava samanuja vključila tudi v novoletna praznovanja drugih bližnjevzhodnih držav, kot sta Afganistan in Tadžikistan.