Triaksialni kabel je vrsta kabla, ki se pogosto uporablja v komunikacijah, zlasti v televizijski industriji. Imenuje se “triaksialni”, ker je sestavljen iz treh ločenih prevodnih elementov, običajno razporejenih v izmenično koncentrične obroče prevodnika in zaščitene izolacije. Oklop in izolacija preprečujeta, da bi se posamezni signali iz prevodnikov med seboj motili. Konektorji za te kable so posebej zasnovani za preprečevanje njihove nenamerne uporabe z drugimi vrstami konektorjev in kablov.
Zasnova triosnega kabla, če ga gledamo v prerezu, spominja na bikov pogled. Središče kabla ali jedro je sestavljeno iz vodnika, ki je na splošno ena trdna žica, lahko pa je pletena žica. Jedro je obdano z izolacijskim ščitom. Okoli tega je še ena plast prevodnika, ki je lahko tudi polna ali pletena, ki ji sledi še ena plast zaščitene izolacije. Tretja prevodna plast, ki je lahko tudi polna ali pletena, je ovita okoli notranjih dveh plasti, kabel pa je končan s končno zunanjo plastjo oklopa.
Danes je na voljo več različnih vrst triaksialnih kablov. Običajne velikosti triaksialnega kabla vključujejo 14 mm, 11 mm in 8 mm, meritve pa se nanašajo na njihovo debelino. Tudi upor se lahko razlikuje, vključno s kabli 50 ohmov, 75 ohmov in 90 ohmov, vendar imajo najpogostejši tipi upor 75 ohmov.
Glavna razlika med triaksialnim kablom in tipičnim koaksialnim kablom je v tem, da lahko triaksialni kabel deluje kot napajalni prevodnik in tudi kot prevodnik signala, zato se triosni kabel pogosto uporablja v televizijski industriji za povezavo televizijskih kamer z njihovimi krmilnimi enotami. S to vrsto kabla lahko krmilna enota zagotavlja napajanje kamere ter oddaja in sprejema signale, vse hkrati. Številna prizorišča, ki redno gostijo televizijske dogodke, imajo lasten sistem triaksialnih kablov, ki televizijskim ekipam omogočajo hitro pripravo za oddajanje na lokaciji.
Triaksialni kabel se običajno ne uporablja v domačih aplikacijah, vendar vsaj eno podjetje trži sistem za distribucijo signala za dom, ki lahko distribuira signal na več domačih enot. Ta vrsta sistema lahko združi več virov signala in jih nato razdeli na več ločenih lokacij v domu. Te enote so zasnovane za uporabo s satelitskimi sistemi in lahko združujejo in oddajajo televizijo zaprtega kroga, običajne televizijske signale, satelitske signale in celo standardne FM signale. Ti sistemi pa so od leta 2011 relativno neznani zunaj Evrope.