Ure s kukavicami, ki spominjajo na hišice, uporabljajo uteži in nihalo za merjenje časa in vsako uro prek meha oglašajo klic kukavice. Te izrezljane, zbirateljske ure izvirajo iz regije Schwarzwald v Nemčiji, kjer so se talenti mizarjev in izdelovalcev ur združili in tvorili značilne ure. Večina ur s kukavico ima ljudske mehanske dele, kot je ptica, ki izskoči iz okna, ali drvar, ki seka drevo.
V dolgih snežnih zimah v Črnem gozdu v 17. stoletju ljudje niso mogli več kmetovati, sekati lesa ali trgovati. V osupljivem zbliževanju različnih obrti se je znanje o izdelavi ur na zobnik srečalo z zapletenim rezbarstvom mizarjev. Ure, ki so se širile po Evropi, so šele začele nadomeščati sončne ure kot natančne metode za določanje časa dneva.
Prve ure s kukavico je ustvaril Franz Ketterer leta 1738, ko je skušal upodobiti značilen dvotonski klic lokalne ptice kukavice z mehom, ne pa z zvončki ali zvončki. Notranjost je namestil na miniaturno, okrašeno leseno hišo, ki je bila videti kot okoliške koče in tako začel dolgo tradicijo izdelovanja ur s kukavico v regiji.
Še vedno je mogoče najti starinske ure s kukavico iz Schwarzwalda, pogosteje pa so posodobljene različice, ki uporabljajo kremenčeve kristale ali vzmeti za merjenje časa. Originalne ure s kukavico imajo povezane viseče uteži, običajno v obliki rjavih borovih stožcev. V enem tednu se ena teža zniža, druga pa dvigne, kar obrača notranje mehanizme. Za “navijanje” ure vrnete najvišjo težo v najnižji položaj.
Seveda so najbolj opazna lastnost ur s kukavico sončne ptice in njihov spremljevalni klic. Ob uri, včasih pa tudi pol ure, se zgornje okno v koči poči, kar omogoča drobni ptici, da izbruhne in zažvrklja ustrezno število opomb, da naznani čas. Tudi drugi mehanizirani deli se lahko aktivirajo, na primer dva drvarja, ki žagata hlodovino, kmetica, ki meče maslo, pes, ki lovi veverico, kovač, ki zabija nakovalo, ali ljubimec, ki se pojavi pri oknu za serenado.