“Permakultura” je izraz, ki sta ga v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja skovala dva Avstralca, David Holmgren in Bill Mollison. Na splošno opisuje ekološko odgovorno kmetijstvo, urejanje okolice in tehnike oblikovanja habitatov. Urbana permakultura je permakultura, ki se izvaja v mestih in opazuje in vključuje simbiozo, ki že obstaja v naravnih ekosistemih. Te primere prevaja v najboljše prakse za trajnostno načrtovanje in načrtovanje mest.
Vzorci mestnega prometa, uničenje habitatov in pretirana poraba naravnih virov so privedli do degradacije človekovega okolja po vsem svetu. Cilj urbane permakulture je ustvariti bolj trajnostne mestne skupnosti. Spodbuja mestne oblasti in prebivalce, da negujejo in obnavljajo javne in zasebne prostore s tehnikami, ki podvajajo harmonične samoregulacijske sisteme narave.
Filozofija urbane permakulture zahteva, da prebivalci mest živijo nežno na Zemlji in ne škodujejo okolju. Glavna načela so skrb za Zemljo, skrb za ljudi, omejevanje porabe virov in pravična porazdelitev presežkov. Načela urbane permakulture zahtevajo ohranjanje virov in izvajanje strategij, ki z namernim načrtovanjem obnavljajo ekosisteme v urbanih območjih.
Zahteva, da ljudje spoštujejo naravo in delajo z njo, da bi ustvarili okolje, ki vzdržuje ljudi, živali in rastline. Urbana permakultura zajema tudi politike, ki pomagajo preprečiti nadaljnjo degradacijo zraka, vode in zemlje. Njegove najboljše prakse uporabljajo večnamensko rabo zemljišč kot temelj urbanističnega načrtovanja. Te tehnike oblikovanja ustvarjajo pametna mesta, ki združujejo dejavnosti, kot so delo, nakupovanje in rekreacija, s stanovanji.
Permakultura vključuje tehnike zelene gradnje za stanovanjsko, poslovno in javno gradnjo. Ti vključujejo uporabo recikliranih materialov, ogljiku prijazne sisteme za ogrevanje in hlajenje ter vodne sisteme, ki zbirajo deževnico ali zmanjšujejo porabo sladke vode. Strategije, kot so zelene strehe, povečajo količino razpoložljive vegetacije za pomoč pri čiščenju mestnega zraka. Prav tako zmanjšujejo porabo energije, saj zagotavljajo naravno izolacijo tako v hladnem kot v vročem vremenu.
Gojenje domačih rastlin je pomembna urbana permakulturna praksa, ki pomaga uravnotežiti izrabo naravnih virov. Prav tako spodbuja vračanje prostoživečih živali, ki se hranijo z lokalno vegetacijo, in zmanjšuje potrebo po pesticidih za zatiranje tujerodnih rastlin in plevela. To podpira sanacijo mestnih sistemov za odtok padavinskih voda.
Užitno urejanje okolice in skupnostni vrtovi so permakulturne strategije, ki zmanjšujejo prehransko varnost v urbanih območjih. Zagotavljajo tudi priložnosti za obogatitev in obnavljanje mestnih tal s kompostiranjem odpadkov po spravilu, namesto da bi se zanašali na kemična gnojila. Sajenje sadnih in oreščkov prav tako izboljša biotsko raznovrstnost. Povečana razpoložljivost lokalno pridelane hrane prav tako zmanjšuje energijo, ki se porabi za transport za dostavo hrane z oddaljenih lokacij.