Dekompresijski postanek je premor v potapljačevem vzponu, ki omogoča telesu, da izraža raztopljene pline v krvi. Brez dekompresijskih postankov bi se ti plini razširili, spremenili v mehurčke in povzročili dekompresijsko bolezen. Dekompresijski postanki so kritični del varnega globokega potapljanja, pri čemer sta dolžina in globina takih postankov odvisni od globine in dolžine potopa. Običajno je potrebnih več kot en dekompresijski postanek.
Ko se ljudje potapljajo, so njihova telesa, ko gredo pod vodo, izpostavljena velikemu pritisku. Za vsakih 30 čevljev (10 metrov) se doda dodatna »atmosfera tlaka«, kar pomeni, da nekdo 60 čevljev (20 metrov) nižje doživlja trikratni pritisk na morski gladini. V določenem trenutku postane pritisk tako intenziven, da človeško telo ne more preživeti, čeprav nihče ni natančno določil točke, na kateri bi nekdo zaradi pritiska umrl. Na poti do dna se plini v človeškem telesu zaradi ogromnega pritiska raztopijo v krvi.
Ko se potapljač vzpne, se ti stisnjeni plini začnejo širiti. Če se potapljač nenadoma dvigne, se plini tako hitro razširijo, da ga telo ne more varno odstraniti, in potapljač razvije dekompresijsko bolezen. Zato potapljači naredijo vrsto dekompresijskih postankov, da se telesu omogočijo, da se prilagodi znižanemu tlaku. Ob vsakem dekompresijskem postanku potapljač diha normalno, kar omogoča izražanje raztopljenih plinov.
Mnogi potapljači uporabljajo računalniško programsko opremo za izračun dekompresijskih postankov, čeprav je mogoče izračunati tudi ročno. Ker se večina ljudi iz varnostnih razlogov potaplja s prijateljem ali skupino, ljudje običajno naredijo svoje izračune neodvisno in nato primerjajo, da potrdijo, da so vzpostavili varen urnik dekompresijskih postankov. Na redno uporabljenih potapljaških mestih so lahko v vodi celo oznake, ki označujejo mesta za dekompresijske postanke, dekompresijski postanek pa ima lahko celo dekompresijski trapez, na katerem se potapljač lahko počiva med postankom.
Dekompresijski postanek se lahko včasih skrajša z vdihavanjem posebne plinske formulacije, bogate s kisikom, znane kot »dekompresijski plin« ali »dekompresijski plin«. Vdihavanje plina z visoko vsebnostjo kisika je v globoki vodi nevarno, zato je deco plin običajno zelo jasno označen, da ga potapljač ne uporabi po naključju. Dekompresijo je mogoče izvesti tudi v hiperbarični komori, komori, ki jo je mogoče tlačiti in nadzorovati, kar omogoča potapljaču, da se počasi navadi na pritisk na morski gladini.
Zanimivo je, da so nekateri potapljači razvili dekompresijsko bolezen, ko letijo takoj po potopu. To je zato, ker se lahko tudi z dekompresijskimi postanki telo še vedno prilagaja pritisku na morski gladini, večina letal pa je podtlaka, zato je letenje enakovredno zelo hitremu vzponu iz globokega potopa. Zaradi tega je za letenje po globokem potopu ali nizu potopov dobro počakati vsaj dvanajst ur, včasih pa tudi dlje.