Pet dobrih cesarjev je bilo pet rimskih cesarjev, ki so vladali zaporedoma od 96. do 180. n.š. Vladanje teh cesarjev je bilo zaznamovano z obdobjem relativnega miru, stabilnosti in blaginje za rimsko cesarstvo in nekateri ljudje menijo, da je to obdobje nekakšna zlata doba za rimsko družbo. V tem obdobju so cesarji sodelovali pri številnih projektih, od gradnje javnih struktur do doseganja miroljubnih sporazumov z ljudmi v daljnih predelih imperija, s čimer so zagotovili, da so za seboj pustili trajno dediščino.
Po vrsti je bilo pet dobrih cesarjev Nerva, Trajan, Hadrijan, Antonij Pij in Marko Avrelij. Ti moški so bili značilni, ker so bili vsi posvojeni in so si prislužili prestol, namesto da bi ga podedovali. Strokovnjaki domnevajo, da so si pridobili podporo ljudstva tako, da so si prebili pot skozi politične vrste Rima, namesto da bi preprosto podedovali cesarstvo, njihova zmerna politika in obrambne taktike pa so pomagali ohranjati mir in stabilnost v Rimskem cesarstvu. Ker so mnogi rimski cesarjev, ki so podedovali prestol, sloveli po svoji korupciji in ekscentričnosti, njihova pravila pa so bila zaznamovana s političnimi spletkami in kaosom, ko so se ljudje borili za oblast. S posvojitvijo se je teh pet moških izognilo mnogim od teh vprašanj.
Izraz je skoval Machiavelli, ki je leta 1503 pisal o cesarjih in razpravljal o ideji, da so okrepili rimsko cesarstvo z utrjevanjem njegovega posesti, vzpostavljanjem prijateljskih odnosov z rimskim senatom in spodbujanjem razcveta umetnosti in kulture. Od leta 1503 so številni drugi zgodovinarji preučevali te cesarje in komentirali njihovo vlogo v rimski zgodovini.
Po Machiavelliju je bila vladavina teh cesarjev »dobra«, kar je pomenilo odmik od pogosto despotskega in norega početja prejšnjih vladarjev. Drugi zgodovinarji podpirajo to idejo in dodajajo, da je vladavina petih dobrih cesarjev zaznamovala obdobje krepostnih in modrih odločitev, zaradi katerih je Rimsko cesarstvo postalo prijetnejše in produktivnejše mesto za življenje.
Na žalost cesarstva so začetki ogromnih turbulenc zaznamovali vladavino Marka Avrelija, te težave pa so se po njegovi smrti le še poslabšale. Socialni nemiri, politični problemi in gospodarska vprašanja so začeli pesti Rimsko cesarstvo, sosednje regije pa so začele pleniti Rim in čutiti kri v vodi. Leta 476 je cesarstvo popolnoma propadlo in končalo 500-letno rimsko prevlado nad Evropo.