12. junija 1701 je angleški parlament začel urejati nasledstvo prestola Velike Britanije. To se pogosto imenuje Act of Settlement ali Act of Settlement 1701. Razširjen je bil tudi na Škotsko s Pogodbo o Uniji.
Začetki akta o poravnavi so zelo zanimivi. Pred ustanovitvijo je bil angleški prestol urejen z Billom o pravicah iz leta 1689. V skladu z Billom o pravicah je veljalo, da se je James II – ki je bil rimskokatoličan – odpovedal prestolu, ko se je med slavno revolucijo umaknil v Francijo. Jakob II. je imel veliko podpornikov, čeprav je bil v izgnanstvu. Zato se je parlament odločil, da je pomembno neposredno določiti pravila o tem, kdo lahko vlada s prestola Anglije.
Zaradi bega Jamesa II sta njegova hči Marija II in njen mož William III zavladala Angliji. Bill o pravicah je jasno navedel, da bo prestol nasledil otroka Williama in Marije, nato Marijina sestra Anne in njeni potomci ter nato vsi otroci Williama III, če bi se ponovno poročil in imel otroke. Kot se je izkazalo, je Marija II umrla brez otrok in William III se ni več poročil. Nato je Annin edini otrok umrl in bilo je ugotovljeno, da verjetno ne bo imela dodatnih otrok.
Posledično je bil potreben nov zakon, da bi zagotovili, da bodo na prestolu še naprej vladali protestanti po Ani. Tako je bil zakon o poravnavi sprejet s kraljevo privolitvijo leta 1701. Odločeno je bilo, da bo krona prešla na Sofijo Hannovrsko – vnukinjo Jakoba I. V njej je bilo tudi navedeno, da se bo nadaljevala z njenimi dediči, če bi bili protestanti. . Glavna skrb je bila, da bodo James II, njegov sin James Francis Edward ali njegova hči Louisa Maria Teresa Stuart ali katolik poskušali prevzeti prestol.
Zakon o poravnavi ni urejal samo nasledstva prestola, ampak je zajemal tudi druge ključne določbe. Neposredno je navajalo, da morajo biti vsi prihodnji nasledniki del angleške cerkve – rimskokatoličanom je bilo nesramno prepovedano postati naslednik. Poleg tega je določil, da če naslednik ni doma v Angliji, potem Angliji ni treba braniti nobenih ozemelj, ki niso pod angleško oblastjo, kot je Hannover. Prav tako je navedeno, da lahko sodnike obtožita oba doma parlamenta. Nazadnje je razsodilo, da vladajoči monarh ne more pomilostiti nobenih obtožb.