Šoa je druga beseda za holokavst. Izhaja iz hebrejščine in dobesedno pomeni katastrofalni preobrat. Holokavst ali Šoa se nanaša na poskus nacistične stranke v poznih 1930-ih in zgodnjih 1940-ih, da množično usmrti judovsko ljudstvo Evrope. V ta genocid so bili vključeni tudi umori drugih manjšinskih skupin, kot so homoseksualci in politični disidenti, toda prava osrednja točka Hitlerjeve »končne rešitve« so bili Judje. Približno šest milijonov Judov je bilo umorjenih v šoahu, večinoma množično v plinskih komorah.
Šoa je vrhunec stoletij zgrešenih in na sovraštvu temelječih misli o Judih. Egipčani so zasužnjili Jude in pozneje Rimljane. Razkropili so jih na veter vseh evropskih držav, nato pa jih izgnali iz teh držav. Ko se je toliko Judov naselilo v Nemčiji, Poljski in Avstriji, so bile posledice med drugo svetovno vojno grozljive.
Šoa, ki ima izjemno pomembno mesto v judovski zgodovini, ni le spomin na nepredstavljivo trpljenje in smrt, ampak tudi spodbuda za razvoj judovske države. Po šoahu se je veliko Judov bolj zanimalo za ustvarjanje domovine, iz katere jih ni bilo mogoče preganjati ali pregnati.
Učinke Šoa še vedno močno občutijo nekaj preostalih preživelih, družine žrtev in preživelih ter drugi. V Izraelu in Združenih državah Amerike ter drugih državah po svetu Judje in Nejudje uradno praznujejo Shoah na Yom HaShoah ali dan spomina na holokavst. Pogosto na Yom HaShoah imena žrtev glasno preberejo ves dan, da bi poskušali razumeti, koliko življenj je bilo izgubljenih. Pogosto se prižgejo sveče, berejo pesmi, potekajo pogovori in pogosto so povabljeni preživeli holokavst, da pripovedujejo svoje zgodbe. Yom HaShoah ali dan spomina na holokavst je po judovskem koledarju na 27. dan Nissana. Po zahodnem koledarju to običajno pade na dan konec aprila ali začetek maja.
Poleg tega je Generalna skupščina Združenih narodov 1. novembra 2005 27. januar razglasila za dan spomina na holokavst. Nekateri sodelujejo tudi pri vsakoletnem “Maršu živih”, vigiliji v Auschwitzu, glavnem nacističnem taborišču smrti na Poljskem.
Razlog za te spominske dneve in aktivnosti je, da se spomnimo žrtev in preprečimo, da bi se taka grozodejstva ponovila. Obljuba “Nikoli več” je bila dana po holokavstu. Toda z genocidi, ki so se pozneje zgodili v Kambodži, Ruandi in Bosni, nekateri trdijo, da mednarodna skupnost te obljube ni izpolnila. Drugi pa nasprotujejo trditvi, da ti genocidi niso dosegli ravni holokavsta.
Sodobni Jud in drugi se v teh časih še posebej težko spominjajo Šoa, medtem ko se nekateri borijo proti brezbrižnosti in včasih popolnemu zanikanju holokavsta. Nekateri ljudje s protijudovskim prepričanjem trdijo, da je bilo ubitih veliko manj kot šest milijonov, pri čemer trdijo, da je številka približno milijon. Drugi odločno trdijo, da se holokavst nikoli ni zgodil.