Tarifna storitev je podjetje, organizacija ali celo preprosto niz smernic, ki zagotavlja, da so tarife, določene in zbrane za določeno panogo, poštene in pravične ter da so plačane po zahtevah. V bistvu je tarifa denarni odstotek, ki ga morajo ljudje ali podjetja plačati v različnih primerih, kot so letenje, izvoz, uvoz in celo potovanje po kopnem čez državne meje. Vlade za vsako državo po vsem svetu so določile pravila in predpise, ki jih morajo upoštevati vsi ljudje in podjetja, pri čemer pridejo v poštev podjetja za tarifne storitve.
Skoraj 200 držav se je dogovorilo o tem, kakšna naj bi bila tarifna storitev za posamezno industrijo. Ta pogodba določa posebne smernice in parametre, ki naj bi jih upoštevala vsaka država, ki je podpisala sporazum. Ta kombinacija tarifnih storitev za zadevne države je znana kot harmonizirani sistem poimenovanja in kodiranja blaga. Vsak izdelek v tem sistemu ima edinstveno črtno kodo, ki jo mora imeti vsak paket priložen. Na ta način lahko carina preprosto skenira predmete, ko pridejo v svojo državo, ne da bi morali pregledati vsakega posebej, razen če obstaja razlog za sum, da vsebina ni takšna, kot bi morala biti, na primer ljudje, ki preprodajajo orožje ali mamila.
Tarifna storitev, ki velja za izdelke, ki prihajajo v državo, se imenujejo uvozne tarife, ki zajemajo kateri koli izdelek ali predmet, ki je naprodaj. To ne vključuje samo izdelkov, kot so elektronika in hrana, ampak tudi druge predmete, kot so energija in naravni viri. Vsi ti predmeti so kodirani s posebnimi črtnimi kodami, tako da jih lahko država, iz katere prihajajo in v katero odhajajo, spremlja in obdela ob odhodu in prihodu. Na ta način države, ki sodelujejo, zagotavljajo, da je vsak izdelek pravilno zaračunan in da nobeno podjetje ali posameznik ne more ponarejati dokumentov, ne da bi bili ujeti in obtoženi kaznivega dejanja.
Izvozne tarife so podobne uvoznim, le da gre za izdelke oziroma artikle, ki zapuščajo državo v drugo državo in so povsem ločena tarifna storitev. To je strošek, ki ga morajo plačati posamezniki in podjetja, ko pošiljajo ali pošiljajo predmete ali vire iz države. Ta pristojbina gre v državo izvora, uvozne tarife pa v državo prejemnico. Obe proviziji bo treba plačati, preden bo transakcija zaključena. Običajno je podjetje, ki pošilja artikel, odgovorno za plačilo izvozne tarife, družba prejemnica pa bo morala plačati uvozno dajatev. Na ta način se plačata obe pristojbini in obe podjetji si delita stroške pošiljanja iz ene države v drugo.