Tarifna politika je strategija obdavčitve uvoženega ali izvoženega blaga in storitev iz ene države v drugo. Ti davki pogosto poskušajo zaščititi domače industrije ali kaznovati države za politike, povezane ali nepovezane z gospodarstvom. Nekatere države, ki jih prijaznejše države štejejo za oviro za proizvodnjo in pozitivno interakcijo, so ustvarile izjeme za svoje tarifne politike, znane kot sporazumi o prosti trgovini ali cone proste trgovine.
Primarni cilj tarifne politike je zaščititi domačo industrijo pred primerljivim tujim uvozom, ki bi bil sicer na voljo po veliko nižji ceni. Na primer, če država poskuša povečati proizvodnjo avtomobilov, bi dovolitev cenejših vozil podobne kakovosti zavirala ta industrijski razvoj. Zato se lahko sprejme tarifna politika kot način, da se nastajajoči domači industriji da priložnost.
Tarifna politika je lahko usmerjena v določen izdelek ali v manjši meri v določene države. Država si lahko na primer kot kazenski ukrep prizadeva za uvedbo gospodarskih sankcij drugi državi. Cilj je uporabiti gospodarske pritiske za spodbujanje reform in sprememb. V nekaterih primerih je lahko tarifa povračilna za nasprotovanje tarifi, ki jo je uvedla druga država.
Večina tarifnih politik določa usklajen tarifni načrt, kar pomeni, da so izdelki, ki izpolnjujejo določena merila, na določen način kodirani. To uvoznikom omogoča, da v celoti razumejo, s kakšnimi davki se soočajo, ko pridejo v državo, na podlagi izdelkov, ki jih prevažajo. Poleg tega številne države uporabljajo podoben standard glede razvrščanja izdelkov, zaradi česar je iskanje urnika in kode za usklajene tarife enostavnejše.
Da bi preprečili nekatere negativne učinke tarifne politike na nekatere države, zlasti tiste v bližnji geografski regiji, se lahko podpišejo sporazumi o prosti trgovini. Dva najbolj znana sta Severnoameriški sporazum o prosti trgovini (NAFTA) in okvir Evropske unije (EU). NAFTA vključuje ZDA, Kanado in Mehiko. EU, ki vključuje številne države na evropski celini, je več kot le prostotrgovinski sporazum, ampak deluje na način, zelo podoben sporazumu. Ti sporazumi lahko omejijo ali popolnoma odpravijo davke, ki bi jih sicer uvedla tarifna politika.
Prostotrgovinska cona je podobna sporazumu o prosti trgovini, tarifna politika pa se v takih conah pogosto ne izvaja. Od prostotrgovinskih sporazumov se razlikujejo, ker ne zajemajo celotnih držav, temveč le določena področja. Običajno so ta območja obmejna mesta in mesta, ki so lahko pri trgovanju odvisna drug od drugega. Uveljavljanje uvoznih in izvoznih tarif na takih območjih bi lahko bilo pretirano obremenjujoče za lokalna gospodarstva.