Veto na vrstično postavka je zmožnost, dana guvernerju ali voditelju države, da zavrne določene dele zakona, ki pride pred vodjo, da se podpiše v zakon. To pooblastilo pogosto uporablja večina guvernerjev ameriških zveznih držav, zanjo pa pogosto zahteva predsednik ZDA (POTUS). Kongres je leta 1996 predsedniku Clintonu na kratko podelil pooblastilo za veta, vendar so sodišča izpodbijala možnost zavrnitve delov zakona in jo razglasila za neustavno. Tisti, ki nasprotujejo vetu na vrstico, trdijo, da daje predsedniku in izvršilni veji vlade preveč pooblastil.
Razlog, zakaj veto na vrstično postavka ostaja tako pomembna tema razprave, je pretežno dvostrankarski sistem v ameriškem domu in senatu. Nekaj senatorjev in predstavnikov je neodvisnih ali izvoljenih na podlagi druge strankarske pripadnosti, vendar je večina izmed njih bodisi demokratov bodisi republikancev. Ker ti dve stranki pogosto predstavljata nasprotni strani političnega spektra, lahko skoraj enakomerna razdelitev obeh strank v katerem koli domu pomeni, da določenih zakonov nikoli ne bo mogoče sprejeti. Da bi olajšali sprejem zakona, se lahko zgodi veliko političnega kolebanja in dogovarjanja, pri čemer različni senatorji ali predstavniki predlogu zakona dodajajo stvari, ki v resnici nimajo veliko opraviti s tem. Senator se lahko strinja, da bo podprl predlog zakona, zlasti če mu dovoljuje posebno financiranje projektov za hišne ljubljenčke ali ustvari drugo zakonodajo, ki jo podpira.
Če bi POTUS-u podelili možnost veta na vrstično postavko, bi večina tega političnega »poslovanja« padla na stran. Predsednik je lahko odobril prvotni predlog zakona in dal veto na kakršne koli posebne dogovore, ki so prinesli večino glasov. Kongres to dobro ve in ve, da bi bilo veliko težje pridobiti podporo za predlog zakona, če popuščanja ne moremo ponuditi drugi politični stranki. Drugi člani kongresa bi lahko zagotovili kakršne koli zahteve za financiranje ali druge določbe zakona, vendar predsednik ne bi zagotovil, da bo te zahteve ali določbe odobril. Pravzaprav POTUS takšnih zahtev verjetno ne bi odobril, še posebej, če bi se zdele v nasprotju z njegovimi lastnimi političnimi cilji.
Dajanje statusa veta v vrstici za POTUS bi lahko povzročilo, da bo zelo malo zakonov kdaj sprejetih, zlasti če imata dom ali senat skoraj enako število članov ali večino članov iz ene politične stranke. Na primer, če je Parlament 75 % republikancev, senat pa 75 % demokratov, bi bilo izjemno težko sprejeti kakršne koli zakone, ki bi se kakor koli šteli za strankarske. Treba je opozoriti, da včasih člani političnih strank skoraj soglasno podpirajo sprejem zakona in ne glasujejo po strankarski liniji.
Po drugi strani pa je v ZDA 43 zveznih držav, ki svojim guvernerjem dajejo možnost veta na vrstične postavke. Tisti, ki podpirajo dajanje te pristojnosti POTUS-u, predlagajo, da guvernerji ponavadi ne zlorabljajo svojih pooblastil in da se v teh državah zakoni še vedno redno sprejemajo. Zagovorniki nadalje trdijo, da ta pooblastilo spodbuja večje sodelovanje v državnih zakonodajnih organih pri oblikovanju zakonov, na katere ne bodo delni veti. Tisti proti temu, da bi to pooblastilo dali proti POTUS-u, trdijo, da je izvršna veja vlade preprosto preveč pooblastila in predsedniku omogoča, da deluje avtokratsko in ne demokratično.