Indijski duhovni vodja Bhagwan Shree Rajneesh, ki je razvil vzdevek “Osho” v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je mistični učitelj, znan po vsem svetu po posvetnih verskih naukih in aktivnih tehnikah meditacije. Ena od teh tehnik je znana kot dinamična meditacija, uro dolga serija dejavnosti, ki naj bi pomagala sprostiti napetost in se dotakniti podzavestnega pritiska. Osho, ki je umrl leta 1980, živi v meditacijskem centru v Mumbaju, ki nosi njegovo ime. Tam lahko udeleženci doživijo slog meditacije, ki fizično in psihično vijuga skozi gozd nereda v možganih. Katarza naj bi lajšala človeško frustracijo v bolj zdrave kanale.
Kot ena najpogostejših oblik aktivne meditacije so se prednosti dinamične meditacije razširile po vsem svetu z Oshojevimi različnimi govornimi nastopi in pobudami za umik. Z uporabo načel zahodne psihologije z izpostavljanjem negativnih vzorcev in misli pred meditacijskimi sejami se je metoda razširila na ameriške meditatorje, ko je Osho v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja ustanovil satelit Oregon. To je na koncu pripeljalo do težav, kršitev priseljevanja in vrnitve v Indijo leta 1980. Kljub temu so bila semena Oshovih metod posajena v mestih po vsem svetu.
Dinamična meditacija ni zapletena tehnika, čeprav jo je zaradi energijskih učinkov priporočljivo izvajati zjutraj. Vendar pa zahteva ustrezno okolje, v katerem se lahko meditator počuti udobno pri izražanju nagonskih zvokov in gibov. Radovedne oči bi lahko zmanjšale naravne meditativne odzive. Zaradi tega je koristno poiskati zasebno okolje ali okolje, ki je polno podobno mislečih meditatorjev. V nasprotnem primeru se lahko izvaja tiha različica dinamične meditacije.
Prva faza je 10 minut kaotičnega dihanja skozi nos, s koncentracijo samo na izdih, medtem ko stojite ali sedite, počasi se razvijate v stanje, ki spominja na blaznost. Temu sledi 10 minut izražanja katerega koli čustva, ki je takrat najbolj prevladujoče, s katero koli dejavnostjo, ki to čustvo najbolje ponazarja. To bi lahko pomenilo ples za ponazoritev veselja ali nereden kričanje, da bi izrazili frustracijo ali izgubo. Ideja je delovati premišljeno, a nagonsko.
Preostale faze vrnejo meditatorja v zavestno stanje z nenehnim delovanjem, vendar na nadzorovan način. Po točno 20 minutah se začne 10-minutno obdobje nežnega skakanja gor in dol ob petju mantre, kot je “Ha Ha Ha”. Sledi 15 minut zamrzovanja na mestu, nato še 15 minut improvizacijskega plesa. V tej zadnji fazi bi morali meditanti poskušati razmišljati o idejah ali situacijah, ki prinašajo veselje in trajen občutek celovitosti.
Za tiste, ki ne vedo, ali je dinamična meditacija za njih, lahko Oshoove druge aktivne meditacijske metode ponudijo alternative. Nekatere metode, kot je kundalini tehnika, so veliko bolj statične in pomirjujoče. Ta metoda je razdeljena na štiri, 15-minutna obdobja: raztezanje in tresenje; ples; sedenje; nato leže.