Enkefalini so nevrotransmiterji, ki delujejo na zatiranje bolečine. Cilj zatiranja bolečine je omogočiti telesu, da se spopade z bolečino, medtem ko ostane osredotočeno, namesto da dovolite, da zaznavanje bolečine preplavi sistem in povzroči paniko, stisko ali zmedo. Ti nevrotransmiterji so polipeptidi, kar pomeni, da so sestavljeni iz zelo kratkih verig aminokislin. Ugotovljena sta bila dva različna enkefalina: met-enkefalin in leu-enkefalin.
Te nevrotransmiterje sproščajo možgani in osrednji živčni sistem, ko možgani zaznajo bolečino. Poleg tega, da enkefalini zadušijo občutek bolečine, običajno kratkoročno, spremenijo tudi način, kako ljudje zaznavajo bolečino. To je lahko pomembno, saj so ljudje lahko še vedno panični ali razburjeni, tudi ko je njihova bolečina otopela, težava, ki se običajno pojavi, ko ljudje dobijo sintetična zdravila proti bolečinam, ki lajšajo bolečino, ne da bi se spopadli s temeljnimi čustvi.
Ker lahko ti nevrotransmiterji vplivajo na zaznavanje, lahko igrajo tudi vlogo pri oblikovanju spomina in razpoloženju. Prav tako lahko vplivajo na apetit in delovanje prebavnega sistema. Vse te fizične in čustvene spremembe so lahko koristne za nekoga, ki doživlja bolečino, zaradi česar je sproščanje enkefalinov pomemben del odziva telesa na vire bolečine in poškodbe. Ti polipeptidi so razvrščeni kot endorfini, med družino spojin, ki povzročajo “naval” v telesu.
Raziskovalci so te spojine in njihov način delovanja prvič začeli identificirati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tako kot številne druge snovi, ki jih telo izloča za prenos signalov po živčnem sistemu, se enkefalini sproščajo samodejno, ko telo zazna, da so potrebni. Ljudje ne morejo nadzorovati časa ali količine sproščanja nevrotransmiterja in spojina deluje takoj, da opravi svojo funkcijo, takoj ko je potrebna. Hiter odzivni čas je lahko kritičen za številne nevrotransmiterje, saj se okoliščine v telesu nenehno spreminjajo, zato je pomembno, da pošljemo pravi signal ob pravem času.
Enkefalini se vežejo na opioidne prenašalce v telesu. Ta lastnost jim omogoča učinkovito obvladovanje bolečine, lahko pa povzroči tudi odvisnost. Številne študije so pokazale lastnosti enkefalinov, ki povzročajo odvisnost in spreminjajo vedenje, ti učinki pa se močno povečajo, če ljudje uporabljajo sintetična zdravila proti bolečinam, ki se vežejo na iste receptorje. Zasvojenost je pravzaprav velika skrb, ko bolniku dajemo zdravila proti bolečinam, saj želi zdravnik zagotoviti analgetike, ne da bi bolnik v prihodnosti postal odvisen od njih.