Cobbov kot je meritev, ki se uporablja za določitev stopnje ukrivljenosti pri bolniku s skoliozo ali nekomu, ki je doživel zlom hrbtenice, ki je povzročil ukrivljenost. Ta merilna metoda ima nekaj pomanjkljivosti, ki jih je treba upoštevati pri uporabi kot orodja za diagnosticiranje in zdravljenje. Cobbov kot, kot je tudi znano, je razmeroma enostavno oceniti in je lahko uporabno hitro diagnostično orodje v kombinaciji s fizičnim pregledom pacienta.
Za določitev Cobbovega kota se naredi rentgenski posnetek hrbtenice, ki bolnika gleda od zadaj. Izvajalec oskrbe identificira začetek in konec krivulje ter nariše črte iz vretenc na začetku in koncu krivine. Pri osebi z ravno hrbtenico bi bile te črte vzporedne. Pri ljudeh z ukrivljenostjo hrbtenice črte sledijo nagibu vretenc in so pod kotom.
Iz teh premic se vlečejo pravokotne črte, dokler se ne sekajo. Cobbov kot je kot na točki presečišča. Glede na resnost kota lahko zdravnik priporoči uporabo naramnice ali pa pacientu pove, da je za odpravo ukrivljenosti potrebna operacija. Ena težava s Cobbovim kotom je, da so ljudje pri meritvah lahko odmaknjeni za štiri do šest stopinj. To lahko pomeni razliko med oporo in operacijo, zaradi česar je to precej kritična napaka.
Poleg tega ta meritev obravnava hrbtenico kot dvodimenzionalni objekt na rentgenskem žarku, medtem ko hrbtenica dejansko obstaja v treh dimenzijah. Cobbov kot ne upošteva zasuka hrbtenice, ki pogosto spremlja razvoj stranske ukrivljenosti. Bolnik ima lahko majhen Cobbov kot, vendar močno zvito hrbtenico. Eden od načinov za to je, da se vzdržite priporočil zdravljenja samo na podlagi Cobbovega kota, namesto da bi pri odločanju o zdravljenju in obvladovanju ukrivljenosti hrbtenice uporabljali informacije iz več virov.
Bolniki s skoliozo hrbtenice ali ukrivljenosti hrbtenice zaradi travme običajno sodelujejo pri zdravljenju s strokovnjakom za hrbtenico. Za dodatna mnenja je lahko koristno, da se posvetujete z več zdravniki, saj se lahko filozofije zdravljenja precej razlikujejo. Ko se priporoča zdravljenje, se je pomembno vprašati, kako se bo zdravljenje izvajalo, zakaj je priporočeno in katere alternative so na voljo. To bo pacientom pomagalo sprejeti premišljeno odločitev o zdravljenju.