Koronoidni zlom je zlom koronoidnega procesa ulne, majhnega trikotnega dela kosti, ki štrli navzven iz zgornjega sprednjega dela ulne. Ulna je notranja od dveh dolgih kosti, ki se nahajata v podlakti, na nasprotni strani palca. Zlomi koronoidov se redko pojavijo brez kakšnega drugega zloma ulne ali izpaha komolca. Padci, pri katerih so roke iztegnjene, so najpogostejši vzroki za zlome koronoidov.
Koronoidni proces igra pomembno vlogo pri stabilizaciji komolca. Na koronoid se veže več različnih ligamentov rok, vključno z brahialisom, mišico v nadlakti, ki omogoča upogibanje komolca. Na koronoidni proces so pritrjeni tudi kolateralni ligamenti in več upogibnih tetiv. Koronoidni zlom lahko zmanjša stabilnost komolca in oteži premikanje podlakti.
Simptomi zloma koronoidov vključujejo bolečino in oteklino v komolcu. Odvisno od resnosti zloma je lahko upogibanje in iztegovanje komolca oteženo ali nemogoče. Poleg rentgenskega slikanja za določitev obsega zloma je potreben celoten nevrovaskularni pregled za merjenje delovanja živcev in pretoka krvi na tem območju. Lahko se izvede računalniška aksialna tomografija ali CT skeniranje, da se lečečemu zdravniku zagotovi več anatomskih podrobnosti o zlomu.
Zdravljenje koronoidnega faktorja je odvisno od vrste in resnosti preloma. V primerih, ko zlom vključuje manj kot 50 odstotkov koronoidnega procesa, je zlom mogoče zdraviti brez operacije. Običajno je zaželena zgodnja mobilizacija, pri čemer pacient ponovno pridobi nekaj gibljivosti v prvem mesecu po premoru, da se prepreči togost.
Koronoidni zlomi, ki vključujejo več kot 50 odstotkov procesa, običajno zahtevajo operacijo za popravilo notranje poškodbe. V nekaterih primerih se za preoblikovanje koronoidnega procesa lahko uporabi del glave ali olekranona radialne kosti – telesna eminenca za komolcem. Kirurg lahko uporabi kovinske vijake, da stabilizira komolec in pomaga pri celjenju koronoidnega procesa.
Po zdravljenju koronoidnega zloma se nadaljnja oskrba osredotoča tako na ohranjanje splošne stabilnosti komolca kot na povrnitev obsega gibanja. V vsaki fazi okrevanja se rentgenski žarki uporabljajo za ugotavljanje učinkovitosti zdravljenja in ali se kost pravilno celi. Morda bo potrebna fizikalna terapija, ki bo pomagala povrniti čim večji obseg gibanja.
Dolgoročni zapleti vključujejo zmanjšanje obsega gibanja, osteoartritis in stalne bolečine. Parestezija, občutek otrplosti, mravljinčenja ali zbadanja v koži, je tudi možen dolgotrajen zaplet. Mlajši bolniki imajo manjše tveganje za zaplete kot starejši bolniki.