Dizartrija je izraz za zdravstveno stanje, za katerega je značilen moten govor, katerega izvor se šteje za motnjo živčnega sistema. Kot tako stanje običajno spremlja slab nadzor nad mišicami obraza in vratu zaradi disfunkcije različnih lobanjskih in obraznih živcev. Dizartrija lahko vključuje tudi številne sekundarne sisteme, povezane z govorom in artikulacijo, kot je dihalni sistem. Učinki teh motenj običajno povzročijo govor, ki je težaven in nima normalne višine in intonacije.
Obstaja veliko dejavnikov, ki lahko povzročijo dizartrijo. Travmatska poškodba možganov, možganska kap ali možganski tumorji pogosto poškodujejo motorične nevrone, ki so odgovorni za usklajevanje signalov iz različnih delov možganov in možganskega debla za natančno izvajanje mišičnih gibov. Dizartrija je lahko tudi posledica različnih nevrodegenerativnih motenj, kot so Huntingtonova bolezen, cerebralna paraliza, multipla skleroza ali Parkinsonova bolezen. Ker je temu tako, je treba vsak nenaden pojav motenj govora nemudoma raziskati.
Ocena dizartrije se opravi glede na opažene simptome, kar omogoča zdravniku, da kategorizira stanje. Splošne preučene lastnosti govora so artikulacija, resonanca, fonacija in prozodija (ritem in meter), pri čemer je vsako področje različno prizadeto, odvisno od lokacije in obsega poškodbe nevronov. Na primer, spastična dizartrija je povezana s poškodbo živcev vzdolž piramidnega trakta, medtem ko je ataksična dizartrija posledica cerebelarne disfunkcije. Ohlapna dizartrija je povezana s poškodbo lobanjskih živcev, hiperkinetična dizartrija pa z nastankom lezij bazalnih ganglijev. Po drugi strani pa je hipokinetična dizartrija posledica lezij vzdolž črne snovi, ki je posledica specifične Parkinsonove bolezni.
Zdravljenje dizartrije izvaja predvsem logoped, ki bo bolnika vključil v različne vaje za izboljšanje izgovorjave in glasovne fleksije. Eden od ključnih ciljev je upočasnitev govora, da bi ga bolje razumeli. Spodbujanje govora se lahko vadi s pomočjo metronoma, ki pacientu nakaže, da izgovori en zlog naenkrat v skladu s klopom instrumenta. Nekateri logopedi uporabljajo plošče za merjenje hitrosti ali palice za ocenjevanje, ki zahtevajo, da pacient tapne ali se dotakne določene tarče vsakič, ko izgovori zlog.
Raziskati je mogoče tudi številne kompenzacijske tehnike. Na primer, bolnike, ki imajo težave pri ustvarjanju trdega “t” ali “d” zvoka, lahko spodbudimo, da proizvedejo zvok tako, da približajo plosko rezilo jezika zobe in ne konico. Nekateri bolniki bodo morda morali pretirano poudariti izgovorjavo soglasnikov, drugi pa se bodo morda morali bolj zavedati težnje, da nenadoma izbruhnejo v glasen govor. Dodatne terapevtske tehnike vključujejo vaje igranja vlog in zrcalne vaje, ki jim sledi terapevt, ki izzove enak odziv, vendar brez vizualnih ali slušnih namigov.
Logoped običajno izboljša splošni govor pri večini bolnikov. Vendar pa je v hudih primerih morda potrebna uporaba alternativnih komunikacijskih metod, kot je znakovni jezik. V nekaterih primerih lahko pomaga kirurški poseg, na primer sprememba žrela. Poleg tega so na voljo protetični pripomočki, vključno z vsadki za obturatorje in govorne žarnice, ali neinvazivne naprave, ki bodisi sintetizirajo bodisi digitalizirajo govor.