Shizofrenija je duševna bolezen, zaradi katere imajo bolniki običajno težave z razlikovanjem resničnih izkušenj od tistih, ki niso resnične, in ta bolezen lahko povzroči težave s čustvi, vedenjem in logičnim razmišljanjem. Ko zdravnik sumi, da ima bolnik to stanje, običajno opravi temeljit fizični pregled, oceni bolnikove simptome in anamnezo ter da bolnika opraviti vrsto zdravstvenih in psiholoških testov, ki pomagajo pri oceni shizofrenije. Zdravnik na splošno poskuša izključiti zdravila, zlorabo substanc, zdravstvena stanja in druge duševne bolezni kot možne vzroke bolnikovih simptomov. V mnogih primerih zdravniki pri pripravi ocene shizofrenije uporabljajo posebna diagnostična merila in so zelo pozorni na obseg bolnikovih simptomov, trajanje njihove prisotnosti in njihov vpliv na bolnikovo vsakdanje življenje.
Ko zdravnik izvaja oceno shizofrenije, običajno išče vsaj dva simptoma bolezni. Nekateri najpogostejši simptomi tega stanja vključujejo halucinacije, blodnje in neorganiziran govor ter katatonično ali neorganizirano vedenje pacienta. Drug pomemben del ocene shizofrenije je velika okvara bolnikove sposobnosti obiskovanja šole, hoje v službo ali opravljanja rutinskih vsakodnevnih opravil. Ocena shizofrenije upošteva tudi trajanje bolnikovih simptomov, diagnoza tega stanja pa je običajno odvisna od tega, ali ima bolnik simptome vsaj šest mesecev.
Bolniki s shizofrenijo pogosto razvijejo podtip bolezni in za vsako od podtipov shizofrenije je običajno značilna skupina simptomov. Katatonična shizofrenija običajno vključuje pomanjkanje socialne interakcije ter čudne in nesmiselne kretnje. Bolniki s paranoično shizofrenijo običajno razvijejo blodnje in halucinacije. Neorganizirana shizofrenija običajno vključuje neprimerno izražanje čustev in neorganizirane misli. Ljudje z nediferencirano shizofrenijo imajo ponavadi simptome, ki pripadajo več kot eni podtipi bolezni.
Vzroki za shizofrenijo na splošno niso znani, vendar je verjetno posledica genetskih in okoljskih dejavnikov. Ta bolezen je lahko posledica neravnovesja možganskih kemikalij ter razlik v strukturi možganov in osrednjega živčnega sistema pri ljudeh s tem stanjem. Posamezniki z družinsko anamnezo bolezni in ljudje s stresnimi življenjskimi izkušnjami imajo lahko povečano tveganje za razvoj te motnje. Ljudje, ki so bili pred rojstvom izpostavljeni toksinom, virusom ali podhranjenosti v maternici, imajo večjo verjetnost, da bodo postali shizofreni. Posamezniki, ki jemljejo psihoaktivna zdravila v svojih mladostnikih in mlajših odraslih letih, imajo lahko tudi večje tveganje za razvoj te duševne motnje.
V večini primerov so najučinkovitejše zdravljenje shizofrenije antipsihotična zdravila, ki na splošno zmanjšajo simptome in izboljšajo ravnovesje kemikalij v bolnikovih možganih. Psihosocialno zdravljenje se pogosto uporablja pri bolnikih, pri katerih so se simptomi izboljšali z zdravili. Uporablja se lahko več vrst psihosocialnih zdravljenj, vključno z usposabljanjem socialnih veščin za izboljšanje medosebnih komunikacijskih sposobnosti in socialnih interakcij ter poklicno rehabilitacijo za pomoč pacientom pri pridobivanju zaposlitve. Druge oblike psihosocialne obravnave lahko pomagajo bolnikom pri učinkovitejšem spopadanju s stresom in prepoznavanju znakov ponovitve bolezni.