Psihoonkologija je področje raziskav in klinične prakse, ki se osredotoča na psihološke in socialne učinke raka. Raziskovalci na tem področju preučujejo, kako lahko psihološki dejavniki prispevajo k razvoju raka in narekujejo, kako dobro se bolnik odziva na zdravljenje. Poleg tega upoštevajo vlogo, ki jo ima rak v življenju prijateljev, družinskih članov, negovalcev in drugih ljudi, ki lahko komunicirajo z bolnikom z rakom. Ustanove, ki zagotavljajo oskrbo raka, lahko vključujejo psiho-onkološko storitev za tiste bolnike, ki bi jim to lahko koristilo.
Klinično psihoonkologija zagotavlja mehanizme za ocenjevanje bolnikov in zagotavljanje psiholoških posegov, ki bi lahko bili koristni. Ti ne vključujejo samo bolnikov, temveč tudi njihove družinske člane, saj lahko rak pogosto postane družinska diagnoza, ki vključuje starše, otroke, brate in sestre in druge sorodnike. Pri majhnem otroku z diagnozo raka lahko na primer starši doživijo čustveno stisko, mlajši brat in sestra pa je lahko zaskrbljen ali zmeden. Psihoonkološki zdravnik lahko zagotovi smernice in pomoč, ki ljudem pomaga pri soočanju z diagnozo.
Bolniki z rakom so lahko prestrašeni ali zaskrbljeni, oboje pa dokazano vpliva na sposobnost zdravljenja. Psihoonkološki specialisti sodelujejo s pacienti, da bi obravnavali specifične težave, pregledali ljudi glede tveganja za depresijo in samomorilne misli ter pomagali drugim članom tima za nego bolniku zagotoviti najboljšo možno oskrbo. Skrb za psihološke potrebe vpliva na izide pacienta, prav tako tudi bolnikovo psihološko stanje in stališča. Soočanje s kompleksnimi in težkimi temami lahko bolniku pomaga pri učinkovitejšem boju proti raku.
Kognitivni upad je lahko pogosta težava bolnikov z rakom pri zdravljenju zaradi uporabljenih zdravil. Tako imenovani “kemološki možgani” so lahko za bolnike frustrirajoči in strašljivi ter so tudi predmet zanimanja raziskovalcev in negovalcev. Razumevanje psihoonkologije lahko pomaga staršem in izvajalcem oskrbe, da se pripravijo na kognitivne učinke zdravljenja raka, pa tudi na vprašanja, ki lahko ostanejo. Ljudje, ki si opomorejo od možganskih tumorjev, na primer, imajo lahko kognitivne učinke za vse življenje, ker se njihovi možgani niso popolnoma zacelili in poskušajo nadomestiti manjkajoče ali poškodovano tkivo.
Te so tudi precejšnje zanimanje za raziskave na tem področju. Nekatere študije obravnavajo psihološke dejavnike, ki lahko igrajo vlogo pri razvoju tumorjev; na primer, visok stres lahko poslabša imunsko funkcijo, kar lahko telesu oteži prepoznavanje in ubijanje malignih celic. Druge študije raziskujejo, kako odnos bolnikov in skrbnikov med zdravljenjem in okrevanjem vpliva na rezultate. Cilj takšnih raziskav je preprečiti rakave bolezni, če je le mogoče, in narediti zdravljenje učinkovitejše, ko se razvijejo.