Program strukturnega prilagajanja je načrt, ki ga izvajata Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad (IMF) v državi v razvoju, da bi poskušala doseči večjo produktivnost svojih gospodarstev. Cilj takšnega programa je pomagati državi izposojalniku odplačati svoje dolgove in imeti rastoče gospodarstvo, ki jih bo vzdrževalo tudi v prihodnosti. Ena se lahko izvaja kot del začetnega sporazuma o posojanju denarja ali pa se uvede pozneje kot del pogojev, da država posojilojemalec prejme nižjo obrestno mero za pretekla posojila.
Ideja o programu strukturnega prilagajanja je ena najbolj spornih znotraj tako imenovanih brettonwoodskih institucij: Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke. Nekateri ljudje menijo, da ker so države, ki si izposojajo, običajno v hudi stiski, nimajo druge izbire, kot da upoštevajo kakršne koli načrte, ki so postavljeni, da bi prejeli sredstva za ohranitev delovanja svoje države. To pomeni, da lahko MDS in Svetovna banka silita s politikami, ki jim vlada in ljudje sami lahko odločno nasprotujejo, kar v mnogih pogledih spodkopava demokratično voljo prebivalstva.
V preteklosti sta imela MDS in Svetovna banka precej neomajen pristop k poti, ki so jo ubrale države posojilojemalci, da bi poskušale odplačati svoje dolgove. Vse se je spremenilo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je svet doživel dokaj resno obdobje gospodarskih stisk in številni narodi niso mogli izplačati svojih odplačil. Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka sta se nato odločila, da morata k stvarem pristopiti bolj praktično, in začela pripravljati dokumente o programih strukturnih prilagoditev za države, ki načrtujejo zadolževanje, ter jim sporočati, kaj bodo morali storiti, da bi dobili posojila.
Program se običajno osredotoča predvsem na načine, na katere MDS in Svetovna banka menita, da bosta spodbudila nacionalno gospodarstvo. To je običajno v obliki skrajnih strategij prostega trga, kot so deregulacija bančnega sektorja, odprava trgovinskih ovir, privatizacija naravnih virov in vladnih industrij, razvrednotenje valut, dosledno upoštevanje uravnoteženih proračunov, spreminjanje nacionalne zakonodaje, da bi okolje naredilo bolj ugodno za tuje naložbe. , in krepitev izvoznih gospodarstev. V zadnjih letih je zmanjševanje revščine postalo tudi temelj programa, ki ne želi le povečati nacionalnega bruto domačega proizvoda (BDP), ampak tudi pomagati prebivalstvu kot celoti dvigniti svoj življenjski standard iz revščine.
Tudi v zadnjih nekaj letih sta MDS in Svetovna banka začela zahtevati več prispevkov od posojilojemalcev, preden sta pripravila končni program strukturnih prilagoditev. Ta prispevek je v obliki tako imenovanih strateških dokumentov za zmanjševanje revščine in v teoriji omogoča državam izposojalkam, da pripravijo lastne strategije za pomoč svojemu prebivalstvu. V praksi so dokumenti o zmanjševanju revščine pogosto zelo podobni programskim dokumentom MDS in Svetovne banke, zaradi česar se nekateri kritiki sprašujejo, koliko manevrskega prostora dejansko dajejo državam posojilojemalcem.