Replikacijski portfelj je vrsta naložbenega portfelja, ki je strukturiran tako, da ustreza ali posnema vrednost različnih vrst zavarovalnih obveznosti z zbirko sredstev. Včasih se imenuje sintetično sredstvo, cilj portfelja je uravnotežiti sredstva, ki so trenutno v posesti, s temi obveznostmi. To posledično pomaga stabilizirati portfelj obveznosti in lahko celo olajša trgovanje s temi obveznostmi kot dolžniškimi instrumenti.
Pri repliciranem portfelju je cilj ustvariti skupino sredstev, ki jo je mogoče povezati s skupino obveznosti. Pri naložbah v zavarovalne obveznosti to pomeni, da nekatera sredstva, ki služijo kot osnovno zavarovanje za te instrumente, predstavljajo blazino ali jamstvo za dolg. Ta pristop pomaga omejiti tveganje, ki ga vlagatelji prevzamejo z nakupom teh zavarovalnih obveznosti, saj replikacijski portfelj pomaga zmanjšati možnost izgube zaradi teh kupljenih obveznosti.
Isti splošni koncept repliciranega portfelja se lahko uporablja v drugih naložbenih strategijah. Ker je vrednost portfelja podobna vrednosti drugega niza deležev, vlagatelj ve, da sredstva ne delujejo po pričakovanjih, lahko sredstva v repliciranem portfelju pomagajo pri izravnavi izgube. Posledično je vlagatelj v položaju, da doseže pravičen donos, hkrati pa je zaščiten pred popolno izgubo.
Druga prednost repliciranega portfelja je zmožnost analiziranja sredstev v tej skupini in njihove uporabe za projekcijo gibanja zavarovalnih obveznosti ali drugih dolžniških instrumentov, ki so v posesti v ustreznem portfelju. Če so te projekcije točne, je tako lažje ugotoviti, ali je treba te obveznosti držati določen čas, nato prodati z dobičkom ali jih je treba držati dolgoročno. Hkrati lahko projekcija gibanja sredstev v portfelju pomaga vlagateljem, da ugotovijo, ali je treba te obveznosti nemudoma prodati zaradi prihajajočih tržnih razmer, ki bi lahko ogrozile znesek donosa, doseženega s temi naložbami.
Obstaja nekaj razhajanja v mnenjih glede učinkovitosti ustvarjanja repliciranega portfelja. Zagovorniki menijo, da lahko ta pristop dodatno okrepi položaj vlagatelja in ustvari še eno koristno orodje pri merjenju tržne aktivnosti. Zagovorniki menijo, da čeprav je metoda lahko koristna, lahko druge strategije delujejo enako dobro pri zaščiti interesov vlagatelja.